Vpliv pravljic (pravzaprav vseh zgodb, a pravljice se zdijo še posebej učinkovite) na človeško psiho je znan že več kot stoletje. Poskusi njihove rabe v psihologiji, psihoanalizi in psihiatriji zato ne morejo biti presenečenje. Pomembneje je ugotoviti, kdaj in kako izrabiti moč, ki jo pravljice brez dvoma premorejo.

Tako kot vsako orodje ali orožje lahko služi svojemu namenu le ob pravem času, na pravem mestu in v pravih rokah, tudi pravljice delujejo le v določenih primerih, v primernih odmerkih in na izbranih pacientih. Če torej pričakujete, da nam bomo v bližnji prihodnosti namesto ksanaksa, prozaca ali valiuma predpisali kuro iz zgodb 1001 noči, se seveda motite. A v številnih primerih bi se vseeno dalo s pomočjo pravljic in sorodnih besedil zmanjšati ali celo ukiniti rabo farmacevtskih preparatov.

Proizvajalci nad tem razumljivo niso navdušeni, a poskusov je bilo za zdaj tako malo, da razloga za prodajo njihovih delnic vseeno (še) ni ... Pa si oglejmo, kako so poskuse zastavili in tudi izpeljali.

Osnovna ideja

Pravljice so del osebnosti tako rekoč vsakega človeka. Z njimi se ’okužimo’ že kot otroci. Čeprav pozneje o njih radi razmišljamo kot o ’nesmislih’, ’bedarijah’ ali kar ’neumnostih’, se prav z njihovo pomočjo tako rekoč vsak dan vživljamo v različne situacije, ki smo jih že kot otroci spoznali in predelali tako na zavestni kot podzavestni ravni.

Zalo dobro nam je znano, da je bila Rdeča kapica brez očeta, da je Sneguljčica svojo mater izgubila, da oče ni zmogel zaščititi Trnuljčice in da je princ namesto Male morske deklice izbral drugo žensko. Prek pravljic smo spoznali številne težave in krivice, ki se nenehno godijo tudi v resničnem svetu. Prav zaradi pravljic takšne situacije lažje prepoznamo, prenesemo in, vsaj včasih, razrešimo.

Pravljice so odlična snov za učenje empatije, se pravi zmožnosti vživljanja v položaj nekoga drugega, pa tudi zmožnosti prenašanja tujih izkušenj v lastno življenje. Kot je rekel Bobby Fischer: "Res se najbolje učimo iz napak, a jaz se najraje iz tujih."

Res. Zakaj se ne bi učili iz napak izmišljenih oseb v pravljicah?

Ideja rabe pravljic v psihiatriji je torej v obnovi pravljic s tematiko, sorodno položaju, v katerem se je znašel pacient. V poštev tako pridejo osebe, ki se spoprijemajo z razočaranji v karieri, težavami v osebnih odnosih, so vpletene v medgeneracijske konflikte, se otepajo različnih strahov ...

V zadnjih desetletjih je tako bilo več obetavnih študij, kjer so na primer pomagali spet zgraditi samozavest zlorabljenim otrokom ali žrtvam nasilja, prek tako imenovanih psihodram vrniti pogum ljudem z različnimi fobijami, na kreativnih delavnicah poiskali besede za občutja, ki jih niso znali izraziti, a so jih omejevala na ključnih življenjskih področjih ...

Primer

Oglejmo si primer iz Italije iz leta 2014. Za študijo so izbrali skupino žensk. Samo en spol je sodeloval zaradi lažje primerljivosti. Med kandidatkami so iskali osebe pod hudim stresom. Vse so trpele za različnimi oblikami depresije in anksioznosti. Razlogi so bili različni: ločitev, dolgotrajna brezposelnost, izguba svojca ... Torej razlogi, ki lahko vsakogar izmed nas spravijo iz duševnega in čustvenega ravnotežja.

Pacientke z diagnosticiranimi hujšimi duševnimi težavami (shizofrenija, bipolarna motnja) so izločili. S preostalimi so izpeljali sedem dvournih skupinskih terapij pod vodstvom dveh oseb – folklorista in kliničnega psihologa. Vsak teden so imeli eno terapijo. Pacientke so pred prvo terapijo same ocenile svoje počutje v več kategorijah.

Med terapijami so se spoznavali z različnimi vrstami pravljic. Ena je tako obravnavala vlogo ženske, druga vlogo moškega v pravljicah, tretja se je ukvarjala s skrito simboliko pravljic, na koncu so pacientke po navodilih, kjer so bile zastavljene okvirne smernice, zapisale tudi svoje pravljice. Veliko je bilo dela v skupini, saj je bil namen terapij tudi vzpostavljanje skupnih vrednot z drugimi pacientkami.

Na koncu so seveda sledile ponovne ocene počutja pacientk. Ocenile so, da so manj depresivne in anksiozne, težje razdražljive, počutile so se močnejše, samozavestnejše. Same so zapisale, da lažje sprejemajo vsakdanje težave, da imajo jasnejše cilje v življenju, to se jim je tudi zdelo bolj smiselno. Manj je bilo simptomov, kot so nespečnost, slaba zbranost in podobno, ki so sicer spremljali vse pacientke na začetku študije. Stranski učinek je bilo vzpostavljanje novih znanstev in prijateljstev.

Med negativnimi opažanji je šlo predvsem za stres, povezan z delavnicami, ki so zahtevale od njih čas, energijo in prilagajanje, kot pač vsako delo. A v splošnem je bila izkušnja za vse zelo pozitivna in koristna.

V primerjavi s starejšimi študijami, kjer so pravljice le brali in se o njih pogovarjali oziroma jih interpretirali, se je pokazalo, da je dejavnejši pristop (torej, da pravljice tudi pišejo) prinesel opaznejše in trajnejše spremembe na bolje. Vprašanja, ki so si jih pacientke zastavljale, so bila namreč zahtevnejša.

Namesto ’Kaj bi to lahko pomenilo?’ ali ’Kako naj to razložim?’ so morale pri pisanju seveda ugotoviti, s kakšno akcijo literarnega junaka (junakinje) ponazoriti njegovo počutje. V pisanje so morale zliti svoje novopridobljeno znanje (predvsem grobo zgradbo pravljic) z že obstoječim (izobrazba) in svojimi lastnimi čustvi. Tak način dela je od njih nujno zahteval dejavno reševanje težav, kar pa je bila pred terapijo njihova šibka točka.

Precej drugačen pristop kot pogoltniti dve rumeni tableti zjutraj in dve beli zvečer, kajne?

Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti (avtor + 70 let):

http://reallycoolblog4you.blogspot.com/2013/04/fairy-tales-from-arabian-nights.html

https://yesterdaysdream.hatenablog.com/entry/2019/02/07/025700

http://mythology.eklablog.com/who-is-persephone-goddess-in-greek-mythology-a161816746

https://just4fairytales.blogspot.com/2019/02/blanche-mcmanus.html

https://myfairyland.jimdo.com/dragon/illustrations-of-dragons-by-henry-justice-ford/