Podrobnejše branje nam razkrije, da niso le ogledalo družbe, v kateri so jih pripovedovali ali pisali, temveč pogosto tudi znanilci prijajajočih sprememb, ki so jih avtorji (če so bili kaj prida) seveda zaslutili že precej vnaprej.

Ali: v pravljicah ni le opisano, kako je bilo, temveč tudi, kako naj bi bilo.

Če hočemo začeti na začetku, moramo s Straparolino knjigo Prijetnih noči, oziroma Noči užitka, kakor jih pač prevedemo (v slovenskem prevodu tega dela žal nimamo). V tej knjigi je po vzoru tedaj (začetek 17. stoletja) priljubljenih okvirnih pripovedi v stilu Dekamerona zapisanih vsaj 15, če ne celo več še danes prepoznavnih pravljic, seveda v nekoliko odraslejših različicah. V podrobnosti ne bomo šli, bistveno je, da je v njih jasno zapisan za tedanje čase revolucionarni pogled na družbeni red.

Revež se namreč lahko z nekaj spretnosti ali čarovnije poroči s princeso, postane kralj, premaga plemiča in kar je še takšnih v nebo vpijočih sprememb, na katere tedanji vladajoči razred gotovo ni gledal z blagohotno naklonjenostjo. Samo za primer omenimo Obutega mačka, katerega različico je med drugim zapisal Straparola – mlinarjev sin, ki še obleke nima, le mačka, se po celi vrsti prevar poroči s princeso in postane graščak!

Avtorje, ki so takšne zamisli zapisovali, so preganjali, izganjali in na različne načine kaznovali. Zato so večinoma pisali pod psevdonimi. Straparola je eden izmed njih in tudi zato je o njegovem življenju tako malo znanega.

Všeč ali ne, do družbenih sprememb je vseeno prišlo in pravljice so se nanje primerno odzvale. Precioze, na primer Madam d’Aulnoy pa tudi Charles Perrault, so koncentracijo moči v rokah kralja in s tem povezan padec vpliva plemstva omenili in po svoje pokomentirali v pravljicah s prehoda iz 17. v 18. stoletje, ko je bila pravljica kot literarna zvrst dejansko rojena.

Lep primer je kar Motovilka, ki jo je Madam de la Force (kot Peteršiljko) zapisala povsem avtobiografsko – kot zgodbo o princesi, ki jo je dobra vila zaprla v grad, kjer se je morala posvečati gojenju zelenjave, kot je dal kralj njo zapreti v samostan (znan po pridelavi peteršilja), ker se je skrivaj poročila s premladim fantom.

Ali pa Lepotica in zver, kjer jasno vidimo družbeno spremembo, po kateri so hlepeli tedanji plemiči, največji porabniki pravljic. Lepotica je iz ugledne, bogate družine, ki jo doleti finančna katastrofa, a se sčasoma njihova sreča obrne in se spet vrnejo na pota stare slave.

Če je bil še stoletje prej postavljen vzorec ’od reveža do plemenitaša’ (Straparola ima tudi svojo različico Lepotice in zveri, a tam je dekle od samega začetka revno), je naenkrat bolj priljubljen postal vzorec ’od bogastva v bedo in nazaj’.

Tudi Pepelka sledi povsem istemu vzorcu. Ali Gosja pastirica, kjer sicer služabnica izpodrine princeso z njenega položaja, a slednja na koncu le zasede svoje mesto, povzpetnica pa je kruto kaznovana.

Še danes sta v literaturi to verjetno najbolj prepoznavna, če ne celo edina vzorca pisanja. Pravijo, da so vse napisane zgodbe le različice Jakca in fižolovega stebla (revež se povzpne) ali Pepelke (na začetku uspešna, sledi padec in ponovni vzpon).

Toda vrnimo se še malo k politiki. Najvplivnejša knjiga pravljic in gotovo ena najvplivnejših sploh je delo bratov Grimm. Čeprav ju v šolah še vedno predstavljajo kot zbiralca, sta brata pri tem, zanju sicer zelo obstranskem projektu, kot zbiralca le začela. Nato je predvsem Wilhelm vse svoje življenje pravljice predeloval, da so se čedalje bolj ujemale z dejanskim stanjem v družbi, kjer je prihajalo do združevanja mestnih državic v velike, centralizirane enote.

Izbrisala sta primitivne, poganske elemente, dodala religijo, nista se izognila niti judovski problematiki (kar je pozneje izkoriščal nacizem) in na svoj način vključila vzpon meščanskega razreda, s katerim se je razmerje sil v družbi popolnoma spremenilo.

Tudi Andersen in Wilde sta v svojih delih z veliko mero satire naslikala obstoječe stanje v družbi in naznanila spremembe, moči pravljic pa so se vladajoči sistemi vse bolj zavedali in v Sovjetski zvezi so jih, na primer, sprva kar prepovedali. A orožja, čeprav je obrnjeno proti tebi, ni treba zakopati, dovolj je, če ga pravilno usmeriš, in kmalu so se pojavile od režima potrjene pravljice, v katerih so proletarci obračunavali z buržoazijo.

In danes? Predpostavka o možnosti vzpona po družbeni lestvici je še vedno v ospredju, a bolj kot v otroški literaturi jo opažamo v nekem drugem mediju – v resničnostnih šovih. Tudi tam se lahko prav vsak prijavi, peščica izbrancev pa se nato po seriji bolj ali manj nesmiselnih izzivov in nalog, s katerimi se spopadajo, pomeri za končno nagrado.

Nagrada pa je še vedno ista – vreča denarja in/ali roka sanjskega moškega ali ženske. Veliko jih tekmuje, a zmaga le eden. Še veliko veliko več pa jih le gleda. Je v politiki kaj drugače?

(Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti.)