Življenje ni pravično!

Ko mlinar umre, pusti mlin najstarejšemu, osla srednjemu, najmlajši pa dobi le mačka. Krivica? Običaj (takoimenovani primogenitore)? Situacija nikakor ni izmišljena. Starši so, hote ali nehote, redko pošteni do svojih otrok. Če bi bilo v resničnem življenu vse lepo in prav, ne bi potrebovali sodišč. Pravzaprav bi bili tudi policija in vojska odveč. V bistvu si življenja brez krivic sploh ne moremo predstavljati.

In kaj stori najmlajši sin v Obutem mačku? Sporočilo pravljice, ki je med najbolj priljubljeni že od konca 17. stoletja, je pravzaprav zelo cinično. Fant si s pomočjo svojega mčka utre pot na sam vrh družbene lestvice. Pri tem se nenavadni par posluži prevare, kraje, groženj, laži in drugih orodij, s katerimi starši svojih otrok načeloma ne opremljamo. Pa vendar vsak dan lažemo, krademo in sploh dajemo slab zgled, eni bolj drugi manj, a dejstvo je, da smo večinoma vse prej kot popolni.

Toda poglavitno sporočilo Obutega mačka gotovo ni, da obleka naredi človeka, in da so v boju za osebni uspeh dovoljena vsa sredstva, vključno z umorom. Ne, najmočnejše sporočilo, ki ga otrok (vsaj večina) vsrka, je drugačno. Tudi če ti življenje nameša slabe karte, ne obupuj, ampak z njimi odigraj najbolje, kar lahko. Nikjer ni rečeno, da nam bo uspelo, a kdor vsaj poskuša, bo v številnih primerih, pogosto tudi ob zelo presenetljivih razpletih, marsikaj dosegel.

Najbolj te prizadanejo ravno tvoji najbližji

V Zlati ptici se trije bratje vsak zase odpravijo iskat zlato ptico. Najde jo le eden (čeprav je iz zgodbe jasno, da je takšnih ptic veliko), druga dva postaneta razbojnika. Ko ju (kljub nasvetu naj tega ne stori) reši izpod vislic, ga v zahvalo ubijeta, mu vzameta ptico, konja in zaročenko.

Pepelko sestri ponižujeta več let, se ji posmehujeta in celo, ko opravi z navidez nemogočim izzivom, je izključena iz družabnega življenja, ki bi ji lahko odprlo vrata v lepše življenje.

Seveda v obeh primerih sledi srečen konec, do katerega pa vodi čarovnija. V resničnem življenju niti približno ni vedno tako. A pravljice nas spodbujajo, da vztrajamo kljub zahrbtnim bratom in lažnivim sestram. Ker na dolgi rok smo tako ali tako vsi mrtvi in zato velja čas do takrat čim bolje izkoristiti.

Pisal sem že o ljubosumnih in sebičnih materah, ki svoje otroke pošiljajo v gozdove s skorjo kruha ali s košaro prigrizkov ali z lovcem, ki se mora vrniti z izrezanim srcem. Prav tako ne moremo mimo nesposobnih očetov, ki sicer ukažejo sežgati kolovrate, na dan, ko naj bi se njihovim edinkam pripetila smrtonosna nesreča, pa nimajo časa zanjo. Ali slabičev, ki pustijo, da mačehe trpinčijo njihove hčere. Ali bedakov, ki poskušajo narediti vtis na druge celo za ceno življenja lastnega otroka, ki seveda iz slame ne zna presti zlata.

Tu so še nezveste žene iz Tisoč in ene noči, pa izdajalka iz Pogumnega krojačka, pa služabnica iz Gosje pastirice ...

Je dovolj naštevanja? Spročilo pravljic je spet dvojno. Ne zanašaj se na druge, saj so ljudje potuhnjeni, sebični in nasploh nezanesljivi. Raje se usmeri k cilju in poišči zaveznike, s katerimi imaš skupne interese. To, in ne zanašanje na neko univerzalno pravičnost, je edina, čeprav ne zanesljiva, pot do uspeha.

Zakaj ravno jaz?

Ko te ogoljufajo, oropajo in ubijejo, imaš seveda pravico, da se vsaj malo zasmiliš samemu sebi. Toda takšno ravnanje ni produktivno in, čeprav gre verjetno za eno od obveznih obdobij v vsakem življenju, ne sme prevladovati. Pravljični junaki se tako nikoli prav dolgo ne sprašujejo, zakaj so jih starši prekleli ali zapustili, prijatelji zabodli ali intimni partnerji zamenjali za trenutno boljšega ponudnika.

Namesto tega ukrepajo. Do svojega cilja so pripravljeni iz kopriv sešiti srajce in molčati sedem let, preplezati steklene gore, se spopasti z velikani in upreti najmogočnejšim čarovnikom. Moč premagujejo z zvijačo, razočaranja z vztrajnostjo, hudobijo z dobroto - in za to so na koncu tudi nagrajeni. Seveda niti majhni otroci ne verjamejo, da se bo vse v resničnem življenju zares dobro razpletlo (vsaj ne za dolgo), a spoznanje, da velja vsaj poskusiti, je zanje gotovo dragocena šola.

V sodobnih pravljicah so zgoraj omenjene negativne plati žal vse premalo omenjane. Zdi se, da poskušamo svoje potomce čim bolj zaščititi pred vsem slabim, kar jih v življenju nedvomno čaka. Zato se marsikateri mladostnik, ko končno trči v kruto resničnost, izgubi. Ali pa do petdesetega leta živi v hotelu mama, kjer se oba, otrok in mama zaman sprašujeta, kaj sta storila narobe. Ali pa odrase v razvajenega sebičneža, ki pričakuje, da bo v življenju vse po njegovo. Vendar ni (kar je boljša od dveh slabih možnosti), oziroma se mu po spletu okoliščin pričakovanja za nekaj časa celo uresničijo in postane diktator.

Zato moramo svojim otrokom na vsak način ponuditi tudi, kjer se bodo spoznali z dvojnimi sporočili. Zato je, konec koncev, serija o Harryju Potterju, v kateri sem in tja tudi kak pozitivec umre, tako uspešna. Da o Njegovi temni tvari ne govorim. Ljudje potrebujemo (ob srečnih koncih) tudi slabe novice. Če ne zaradi drugega, nas tolažijo, da takrat, ko se počutimo na dnu, nismo sami.

Dajte, prosim, svojim otrokom čim več različnih pravljic.

Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti:

https://pravljicezaotroke.blogspot.com/2020/02/gosja-pastirica.html

https://vintageillustrators.weebly.com/tsarevich-ivan-firebird-and-gray-wolf.html

https://charles-perraults-fairy-tales.weebly.com/fairy-tales/puss-in-boots