Jack Zipes, ena največjih avtoritet na področju pravljic, že dolgo primerja ta na videz preprosta besedila za otroke z najuspešnejšimi virusi. Virusi in pravljice imajo skupne kar tri ključne lastnosti, ki obojim zagotavljajo uspešnost: sposobnost podvajanja oz. množenja, prilagodljivost in nenehne izboljšave.

Množenje

Osnovna naloga virusa je poiskati gostitelja in se pomnožiti. To ne pomeni le, da se poveča število virusov v gostitelju, ampak vključuje še prenos na novega gostitelja. Ali več gostiteljev. Več je seveda bolje.

Enako je s pravljicami. Ko jo pripovedovalec pove poslušalcu, ga na neki način okuži. Namesto genov, nosilcev bioloških informacij, nanj prenaša tako imenovane meme, nosilce kulturnih informacij. Čeprav so memi še vedno nekoliko sporni, je teorija, ki jih podpira, po mojem dovolj prepričljiva, da jih bomo sčasoma sprejeli vsi in bodo nekega dne prav tako obvezen del učnega programa družboslovnih smeri, kot so geni del naravoslovnih.

Za primer vzemimo le nekaj izmed najpogostejših sporočil pravljic:

• dobra dela so nagrajena (ribič izpusti ribo, in ta mu izpolni željo),
• zvijača lahko premaga moč (pogumni krojaček na ta način premaga kar štiri velikane, če ogromnega merjasca in samoroga niti ne štejemo),
• iz še tako brezizhodnih položajev je mogoče najti rešitve (če Motovilka iz nedostopnega stolpa ni dovolj prepričljiv primer, pomislimo le na Rdečo kapico, Sneguljčico in Trnuljčico, ki vse po vrsti premagajo smrt).

Zaradi svoje preproste in učinkovite zgradbe so pravzaprav memi kar cele pravljice, ki ob pripovedovanju oz. pisanju na eni ter poslušanju oz. branju na drugi strani prenašajo kopico informacij. Tako Pepelka sporoča:

• smrt matere in odsotnost očeta še ne pomenita konca sveta (deklica po družbeni lestvici zdrsne na samo dno, a njenega duha prav nič ne zlomi in ob pravi priložnosti to brezhibno izkoristi),
• potrpežljivost je na koncu nagrajena (čeprav je pri prebiranju zrnja kar dvakrat ogoljufana, vseeno pride na ples in očara vse prisotne, s princem na čelu),
• slaba dela so kaznovana (Pepelkini polsestri ostaneta brez prestižne poroke, ptice jima celo izkljujejo oči).

Ker so vsa našteta sporočila univerzalna, v njih se pravzaprav zlahka najde vsak med nami, ljudje pa seveda drugim ljudem najraje pripovedujemo o sebi, je logično, da bomo Pepelko z veseljem pripovedovali naprej – s pravljico na neki način okužimo svoje otroke, vnuke, bralce, poslušalce.

Še za hip se vrnimo k Pepelki – medtem ko se pri Perraultu (od tam so stekleni čeveljci in dobra vila) zgodba konča z odpuščanjem (Pepelka polsestrama celo priskrbi mladeniča iz uglednih družin za moža), brata Grimm (pri njiju so čeveljci zlati, namesto vile nastopa čarobno drevo) zgodbo zaključita s pohabljanjem njunih nog in oči. To je lep primer, da se ista pravljica v različnih okoljih lahko spremeni.

Če je bila Perraultova Pepelka namenjena plemičem in bogatašem, ki so iskali predvsem zabavo, morda začinjena s ščepcem sarkazma, sta Grimma v svoje pravljice poskušala predvsem vgraditi čim jasnejša vzgojna sporočila za novonastajajočo meščansko družbo, v kateri so se pravila šele oblikovala. Vedenje Pepelkinih polsester je bilo po njunem mnenju nesprejemljivo in njuna kruta kazen je to odražala. Vendarle pa njuna različica Pepelke, z izjemo germanskih dežel, ni niti približno tako priljubljena kot Perraultova.

Kar nas pripelje do naslednje točke.

Pravljice se prilagajajo (in mi njim)

Kot se virus in gostitelj prilagajata drug drugemu, se pravljice prilagajajo svojim poslušalcem in jih hkrati preoblikujejo. Tako je na primer Perrault Rdečo kapico spremenil tako, da v njej na koncu ni lovca. Sporočilo, ki ga je hotel podati, je bilo namenjeno mladim ženskam, ki so se v njegovih časih tako pogosto poročale z bogatimi, a bistveno starejšimi možmi.

Tudi če odmislimo ironijo sporočila (tudi sam je oženil bistveno mlajšo, ki je po četrtem porodu umrla in ga pri šestdesetih naredila za samohranilca s štirimi malčki), lahko hitro ugotovimo, da njegova različica ni posebej uspešna. Sporočilo druge priložnosti (pride lovec in deklici omogoči novo življenje), ki je seveda tolažilno sporočilo krščanske in številnih drugih ver, je bistveno močnejše in všečnejše.

Tudi druge pravljice najdemo v številnih različicah, prilagojenih občinstvu, na katero so bile v določenem trenutku naslovljene. V 16. in 17. stoletju so predvsem zabavale plemstvo, v 18. in še posebej v 19. pomagale graditi nove vrednote v novem družbenem redu in se v 20. stoletju dokončno spremenile v potrošne dobrine.

Sodobna pravljica sicer res zabava in ima običajno tudi neko vzgojno sporočilo, a zares uspešne so tiste, ki na bolj ali manj odkrit način svojemu naslovniku sporočajo, naj kupi določen izdelek. Spomnimo se le na manijo s Harryjem Potterjem. Številni založniki so zavrnili rokopis prve knjige, dokler ni končno velika družba prepoznala komercialnega potenciala in iz sicer solidne zgodbe naredila megauspešnico.

Dolgoživost in nenehno izboljševanje

Virus se mora s svojim gostiteljem povezati tako, da se bo lahko čim uspešneje prenašal naprej. Zato se mu mora znati prilagoditi, a ne preveč, saj potem ne bi več prenašal sebe, spremeniti pa mora tudi gostitelja, pa spet ne preveč, saj ga novi gostitelj morda ne bi mogel več gostiti ali prenašati naprej.

Zelo podobno je s pravljicami. Njihova sporočila so všečna, da ne rečem populistična, čeprav ne vedno v skladu z resničnostjo. Vsi radi slišimo, da dobro premaga zlo, čeprav vsak dan znova opažamo, da v življenju pogosto ni tako. Vsi bi radi verjeli, da se s trdim delom in poštenostjo pride daleč, čeprav so na vrhu običajno tisti, ki so našli bolj ali manj sumljive bližnjice do ekonomskega in družbenega uspeha. Pepelka, ki idealizira potrpežljivost, je bistveno bolj priljubljena od Obutega mačka, kjer je uspeh zgrajen na laži, kraji in umoru.

Tudi teme, ki jih obravnavajo pravljice, so takšne, da se nas dotikajo, ne glede na čas, v katerem jih spoznavamo. Ljudje smo se tudi pred stoletji in tisočletji ukvarjali predvsem z iskanjem življenjskih partnerjev, v skrbi za preživetje in s strahom pred smrtjo. Ravno s tem se ukvarjajo pravljice, in ni naključje, da jim uspeva preživeti (seveda ob že omenjenih prilagoditvah) stoletja in celo tisočletja.

Za konec še tole: čeprav se virusov (upravičeno) bojimo, smo danes to, kar smo, ravno po zaslugi (tudi) virusov. Le-ti namreč ne vplivajo le na naše imunske sisteme, ampak kar na naše genske zapise. National Institute of General Medical Sciences je tako na primer leta 2016 objavil, da je kar deset odstotkov človeškega DNK-ja dejansko virusnih. Z virusi hočeš nočeš živimo in se dolgoročno medsebojno izboljšujemo – tako kot sobivamo s pravljicami.

Zato berite pravljice in jih pripovedujte naprej, saj se bomo le tako izboljšali.

Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti:

https://vintageillustrators.weebly.com/the-fisherman-and-fish.html

https://slikanice.wordpress.com/2012/03/23/brata-grimm/

https://fairylore.jimdofree.com/2019/07/26/little-red-riding-hood/

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2020/03/30/puss-in-boots/