Junaki zmagujejo

Čeprav Pogumni krojaček (ki, mimogrede, svojo herojsko kariero snuje na laži, pardon, lastni olepšani javni podobi) opravi z velikani, divjim merjascem in samorogom, ga najprej kralj in nato še princesa vseeno poskušata opetnajstiti. Toda na koncu zgodbe je vendarle predstavljen kot zmagovalec. Res je ubil le sedem muh, ne vojščakov, a je nato sam opravil tudi s pravimi, očitno mnogo močnejšimi nasprotniki, pri katerih pa je vedno našel kako šibko točko.

Krivica se godi Sneguljčici, ki bi morala umreti le zato, ker je zrasla v lepo žensko. Krivica se godi Trnuljčici, ki je kaznovana, ker njeni starši niso povabili vseh vil. Krivica doleti najmlajšega izmed sinov v Zlati ptici, ki izpod vešal reši svoja brata, ta pa ga v spanju ubijeta.

Toda Sneguljčica, Trnuljčica in najmlajši sin kljub težavam, zaradi katerih so njihove zgodbe sploh zanimive, na koncu dosežejo takšne ali drugačne zmage. V pravljicah so to običajno poroke s pripadniki višjih družbenih slojev in/ali bogastvo.

Zlobneži kaznovani

Kaj pa krivci? Brata Grimm sta znana po krutih kaznih, ki doletijo zlobneže v njunih zgodbah. Volk v Rdeči kapici in Sedmih kozličkih ne le umre, ampak umre v velikih bolečinah. Mačeha v Sneguljčici mora plesati v razbeljenih čevljih, dokler izčrpana ne omahne. Zlobni polsestri v Pepelki sta najprej pohabljeni (ena ostane brez palca, druga brez pete), pozneje pa jima ptice še izkljuvajo oči. Špicparkeljc se raztrga čez pol.

No, pri Trnuljčici, ki sta jo tako temeljito cenzurirala (izpustila sta celoten del po srečanju princa in princese, čeprav se v starejših različicah takrat šele začne zares zapletati), na kazen za krivca vendarle pozabita. Kralj, ki je vse skupaj zakuhal, je še naprej kralj, zlobna vila pa še vedno zlobna vila. Tudi coprnica v Motovilki jo odnese brez posledic.

Ampak vseeno. V klasičnih pravljicah je kazen za zlobneže praviloma zelo pomemben del zgodbe. Ne le pri Grimmih, tudi Perrault, Galland, Jacobs in Leprince Beaumontova imajo lepo izdelane sisteme za kaznovanje. Brez skrbi, lahko bi še našteval.

V 1001 noči se razbojniki vtihotapijo v dom Ali Babe le toliko, da jih njegova služabnica zalije z vrelim oljem. Pri treh prašičkih žalosten konec storita najprej pujska, ki se nista dovolj trudila pri gradnji, nato še volk, ki je vseeno pretiraval s požrešnostjo. Ena najbolj poučnih je gotovo Gosja pastirica, kjer izdajalska sovražnica kazen za krajo identitete določi kar sama sebi.

Pri Lepotici in zveri sta ljubosumni sestri kaznovani tako, da se na vrtu novega domovanja lepotice spremenita v kipa, ki morata nepremično opazovati srečo svoje uspešne sestre. V Perraultovi Rdeči kapici je kaznovana kar glavna junakinja, ne volk – pri njem ni lovca, ki bi rešil lahkomiselno naivnico.

Zelo izvirno je kaznovano dekle v Diamantih in krastačah. Medtem ko njeni prijazni sestri med govorom iz ust letijo dragi kamni, je neprijazna lenuhinja kaznovana s kačami in krastačami.

Toda resnici na ljubo moramo dodati, da je v pravljicah prostor tudi za odpuščanje. Perraultova Pepelka ne le odpusti svojima polsestrama, ampak jima celo preskrbi petična ženina. Medvedje Zlatolasko le preženejo s svojega doma, čeprav bi jo zlahka požrli. Janko in Metka odpustita očetu, ki ju je zapustil, princesa iz Medvedje kože pa očetu, ki jo je hotel za svojo ženo.

Lahko torej v pravljicah ob očitnih sporočilih ’kako naj bi bilo’ najdemo tudi smernice za postavitev kaznovalnega sistema? Če preberemo več kot eno ali pa celo eno samo v več različicah, namreč preprosto reklo ’oko za oko in zob za zob’ ne zadostuje.

Občinstvo opazuje (če sploh)

Sprehod skozi zgodovino pravljic nam pove, da so se ostre kazni postopno umikale vse milejšim. V različnih krajih se je to dogajalo z različno dinamiko, spreminjalo se je tudi pojmovanje, kaj je prav in kaj narobe, torej kaj si sploh zasluži kazen. Zezolla, prva Pepelka v Evropi, na primer umori svojo mačeho, a je kaznovana le s tem, da nato dobi še slabšo. A se ji na koncu vseeno dobro izteče.

Toda v splošnem lahko rečemo, da so kazni postajale vse bolj mile, vse več je bilo odpuščanja, dajanja drugih priložnosti (navsezadnje jih nenehno dobivajo tudi glavni junaki v pravljicah, pomislimo le na številne napake najmlajšega fanta v Zlati ptici ali Sneguljčice). Preprosti kaznovalni sistemi s sekanjem udov in obešanjem so se počasi umikali, počasi pa je bilo vse manj tudi izrazito dramatičnih situacij, iz katerih bi kazni sploh lahko izhajale.

V sodobnih pravljicah zlepa ne najdemo položaja, kjer bi starši zavrgli svoje otroke (pri takšni rodnosti, kot jo imamo, je to seveda razumljivo) ali bi jih celo jedli. Pravzaprav je v tipični sodobni pravljici največja težava, da je glavnemu junaku dolgčas. Toda to ne pomeni, da v današnjem svetu ni več ’pravih’ nevarnosti. Ali da ljudje ne delamo več napak. Morda pa nam sodobni sistemi filtriranja informacij in ovijanja v lastno udobje omogočajo, da si pred težavami lažje zatisnemo oči?

Morda je to pravi trenutek, da izpostavimo še eno značilnost kazni v pravljicah. Skoraj nikoli jih ne določajo prizadeti, ampak nekdo drug, običajno nekdo, ki je na ’višjem’ položaju, na primer kralj, bitje s čarobnimi lastnostmi oziroma neka višja sila.

Volka ne kaznuje Rdeča kapica, ampak o njegovi usodi odloči lovec. Ljubosumnih sester v Lepotici in zveri ne kaznujeta naslovna junaka, ampak vila. Za izdajalsko služabnico v Gosji pastirici poskrbi kralj.

Seveda se zdi prav, da kazni ne določa tisti, ki je neposredno prizadet, saj na takšno odločanje čustva vplivajo pred razumom, pri pravu pa gre predvsem za razumno odločanje. Toda po drugi plati kaže, da se ’običajni ljudje’, ki smo vendarle junaki vsak svoje pravljice, od lastnih težav vse bolj odmikamo.

Se je res lažje umakniti v matrico lastnega udobja in prepustiti odločitve strojem oziroma brezdušnemu kolesju administracije in modrih ovojnic? Pravljice sicer ponujajo veliko odgovorov na naša najbolj skrb vzbujajoča vprašanja, a ob vsakem odgovoru lahko postavimo vsaj še eno novo vprašanje.

Vse uporabljene slike so v javni lasti. Viri:

https://pravljicebratovgrimm.weebly.com/pogumni-krojacek.html

https://pravljice.wordpress.com/2019/01/24/zlata-gos-in-druge-pravljice/

https://yesterdaysdream.hatenablog.com/entry/2019/02/07/025700

https://vintageillustrators.weebly.com/forty-thieves.html

http://slikanice.blogspot.com/2019/03/lothar-meggendorfer-in-sneguljcica.html