Odgovora na vprašanje v naslovu tudi tokrat ne pričakujte, a nekaj nastavkov za zanimiva razmišljanja bomo kljub temu ponudili. Konec koncev mlajša generacija odrašča skoraj izključno ob prečiščenih, če ne celo steriliziranih klasikah in sodobnih komercialnih domislicah, ki se bolj kot zgodbi ali celo tradiciji, posvečajo prodaji ustreznih plastičnih izdelkov. Čeprav s tem ni v osnovi nič narobe, vendarle velja bralcem ponuditi čim širšo izbiro.

Podobne, a različne

Že definicija slovenskih pravljic povzroči težave, saj je naša dežela postavljena na prepih vplivov z vseh štirih smeri neba. Poleg tega so se naše deželne in državne meje v ne tako davni preteklosti precej premikale in je pravzaprav lažje zbrati denimo značilnosti koroških ali prekmurskih pravljic kot pa slovenskih.

Tako je najti v različnih zbirkah elemente iz Italije, Madžarske, različnih slovanskih narodov (tako južnih kot vzhodnih), nekaj vpliva je celo iz Francije, še posebej močno pa se pozna zbirka Bratov Grimm.

V nasprotju s še vedno prevladujočim prepričanjem, da so pravljice nastajale spontano, v domišljiji redkih nadarjenih pripovedovalcev, gre v veliki večini za zgodbe, ki izhajajo iz tradicije ljubezenskega romana, kultivacije na francoskem dvoru in komercialne predelave še posebej podjetnih nemških in angleških tiskarjev. Ko so takšne pravljice prišle do nas, najsi bo to v pisni ali ustni obliki, so se seveda lažje širile prek ustnega izročila kot ponatisov.
Vedeti moramo, da dostop do knjig pred stoletjem in pol ali dvema, ko so začele nastajati nacionalne zbirke po vsej Evropi, ni bil samoumeven, stopnja pismenosti pa bistveno nižja kot želja po poslušanju napetih, zabavnih in vsaj občasno srhljivih zgodb.

Poleg tega je ideja romantikov po ohranjanju ljudskega izročila posameznih narodov zrasla iz romantične predstave Jakoba in Viljema Grimma, ki sta v želji po združitvi na desetine grofij, kneževin in dežel razdrobljene Nemčije, v svoji zbirki uporabila prav vse, kar je njun namen potrjevalo in izpuščala vse, kar se ni ujemalo.

Poleg tega sta bila precej lenobna akademika, ki sta namesto mukotrpnega iskanja ljudskih zgodb v odročnih krajih uporabila bližnjico ‒ povabiti sta se dala na čaj s piškotki k sosedom čez cesto, kjer pa so seveda pravljice poznali predvsem iz knjig (za katere sama zaradi drugačne vzgoje sploh nista vedela).

V slovenskih pravljicah tako najdemo številne podobne zaplete kot v Grimmovih, še posebej veliko govora je o zapuščenih otrocih v gozdovih, medgeneracijskih konfliktih in pa trenjih med pripadniki različnih družbenih slojev. Osredotočimo se torej na razlike (tole ni znanstveno, bolj anekdotično opaženje dobro načitanega bralca, ki ima še vedno rad pravljice):

• med slovenskimi pravljicami je v primerjavi z Grimmovimi nekaj več tistih z žalostnimi konci (delno tudi zato, ker so Grimmove ponujali bistveno večjemu trgu in so se tiste s srečnimi pač bolje prodajale in so z leti založniki žalostne vse bolj izpuščali iz izborov),
• manj je princesk in pravljic, v katerih se reveži povzpnejo na ugledne družbene položaje, še posebej malo je pravljic s tako imenovano obnovo socialnega položaja (kot na primer pri Lepotici in Zveri, kjer Lepotico spoznamo kot bogataško hčer, ki obuboža, a se spet povzpne), kar je logično, saj v Sloveniji visokega družbenega sloja skoraj nismo imeli,
• manj je zlobnih mačeh (mater) in nesposobnih očetov, kar morda lahko pripišemo večji avtoriteti starejših družinskih članov, ki jo je lažje vzdrževati v nižjih kot srednjih ali višjih slojih,
• več je zgodb o goljufivih grofih, gostilničarjih ali trgovcih, ki jih revež v glavni vlogi nekako prelisiči, kar je verjetno bolj odraz želja malega človeka po pravici kot dejanskega dogajanja v družbi, saj vsi dobro vemo, kako se laž in goljufija obneseta v resničnem življenju.

Junaki

Oglejmo si nekaj najbolj prepoznavnih junakov slovenske (ljudske) literature za otroke:

• Kralj Matjaž temelji na legendah, spletenih okrog resnične osebnosti Matije Korvina, ogrskega kralja, rojenega na ozemlju današnje Romunije. Zgodbe o njem, običajno prepletene z drobci iz življenja drugih zgodovinskih osebnosti in popolno fikcijo, poznajo tudi drugi narodi na Balkanu. Se pravi, da je naš, ampak niti približno samo naš.

• 

• Peter Klepec si je, podobno kot Matija Korvin, junaški položaj zaslužil z upiranjem Turkom, pri nas ga najbolje poznamo po povesti Franceta Bevka, a lastimo si ga na obeh straneh Kolpe, kjer tudi najdemo kar pogost priimek Klepec.
• Martin Krpan je še en slovenski literarni junak, napisal ga je sicer Fran Levstik, a se je naslonil na izročilo. Na Vrhu pri Sveti Trojici naj bi zares pred stoletji živel silak, s katerim si literarni Martin Krpan lasti nekatere lastnosti, predvsem za Levstika bistveno nagnjenje k uporništvu in razmišljanje s svojo glavo. To, da je bil tihotapec, ga seveda dela ljudstvu, naveličanemu visokih davkov, s katerimi si je plemiška elita plačevala razkošno življenje, še toliko bolj simpatičnega. Podobne silake najdemo tudi v literaturi drugih narodov, npr. Ilja Muromec pri Rusih.
• Mojca Pokrajculja je verjetno najbolj znan ženski lik v slovenskem pravljičnem izročilu. Zanjo je med drugim značilno, da nima srečnega konca (zajec je po krivem obtožen in kaznovan), a vseeno nosi vzgojno sporočilo. Ker pa gre za koroško pripoved, jo poznajo seveda tudi na drugi strani meje. Poleg tega je njej zelo podobna še deklica veka, ki jo poznajo v drugih delih Slovenije, in ne nazadnje ukrajinska pravljica Rokavička.

Drugi značilni liki

• Ajdi so prav gotovo ena posebnosti v slovenskih pravljicah, čeprav gre bolj za mitološka kot pravljična bitja. Ajdi so seveda velikani, po katerih so poimenovane nekatere gore v Sloveniji, najbolj znan je verjetno Špik. Povezava ajdov z velikani in gorami je najbrž očitna, saj planine od daleč zares spominjajo na orjaške človeške postave. Seveda so tudi drugje po svetu opazili podobnosti, tako poznamo Atlasa, ki na svojih plečih drži nebo, in trole, norveške velikane, ki se spremenijo v kamnite gmote, če jih obsije sonce. Skupni lastnosti vseh velikanov, ne glede na lokacijo pravljice, sta njihova moč in omejena pamet.

• 

• Kaj pa pasjeglavci? Bitja s človeškim telesom in pasjo glavo? Nanje naletimo na primer v pravljici Deklica in pasjeglavci, a poznajo jih praktično vsi narodi v Evropi. Njihov videz in obnašanje se pogosto prepletata z volkodlaki, ki pod vplivom lune prehajajo med človeško in volčjo podobo.
• Omenimo še kače. Čeprav je v slovenskih pravljicah kar nekaj zmajev, je kač precej več, poleg tega je zanimivo, da so pogosto predstavljene v pozitivni luči, na primer kot varuhinje zakladov ali predmetov s čarobnimi lastnostmi, ki si jih ljudje lahko prislužijo tako, da so do kač prijazni.

• 

• Morda je še najbolj posebna desetnica, deseta hči, ki mora po ljudskem izročilu zapustiti dom in oditi po svetu. To trditev sem pred leti nekje zasledil, a se ne spomnim več, kje. No, menda sta bila tako Marjetica kot Zeleni Jurij deseta otroka in s tem določena za posebno vlogo v svetu. Ampak podobno velja tudi za nekatere druge slovanske narode in ljudstva ob Baltskem morju. Celo na Irskem najdemo podobne zgodbe. Če pravilo o odhodu še malo razširimo, omenimo še, da ponekod obvezen odhod velja za sedmega otroka istega spola, drugje pa za dvanajstega ali trinajstega ne glede na spol.

Tako zelo posebni torej vseeno nismo.

Vendar naj bo tole besedilo vseeno spodbuda, da se še kdaj, ne glede na starost in število razpoložljivih televizijskih programov, potopimo v zakladnico našega ljudskega izročila, kjer bomo med številnimi posebnostmi sicer hitro prepoznali tudi številne podobnosti, poleg tega pa, kar je še pomembneje in dragoceneje, v pravljičnih likih in položajih spoznali sami sebe, svoje bližnje in marsikatero aktualno dogajanje.

Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti:
https://vintageillustrators.weebly.com/tsarevich-ivan-firebird-and-gray-wolf.html
https://slovenskepravljice.jimdofree.com/ljudske-pravljice/kralj-matjaz/
https://slovenskepravljice.jimdofree.com/sodobne-slovenske-pravljice/kekec/kekec-na-hudi-poti/
http://dobrepravljice.blogspot.com/2013/09/kaca.html