Pisal sem že o pravljičnem številu sedem. Tudi o moči števila tri v pisanju, tako pri pisanju spisov in na sploh sem se že razgovoril. Spodobi se, da posvetim nekaj misli še pomenu in uporabnosti števila tri v pravljicah. Če bi lahko sedmico na kratko predstavili z mnogo, a še obvladljivo, hitro opazimo, da na videz preprosta trojka ponuja bistveno več.

Trojka je idealna za pripovedovanje

S številom tri lahko določeno dogajanje najprej napovemo, nato opišemo in na koncu še povzamemo:

1. Kralju nekdo rabuta zlata jabolka. Njegovi sinovi bi to radi rešili.
2. Sinovi se ukvarjajo z zlato ptico, a se pri tem vsi zapletajo, dokler ne pride do vrhunca zgodbe z bratomorom.
3. Krivci so kaznovani, dobri nagrajeni, kraljeva jabolka so na varnem, a je izgubil dva od sinov, pa v zameno dobil snaho in ob pričakovanem naraščaju zagotovilo nekakšne nesmrtnosti.

S številom tri lahko marsikaj nekaznovano ponovimo. Čeprav naj v zgodbah ne bi ponavljali, so se v praksi tako ob kresu, kot ob ognjišču, kot ob kozarčku žlahtne grajske kapljice, besede marsikaterega pripovedovalca izgubile v neštetih motnjah, na katere pač nobena človeška družba ni imuna.

Otroci so tečnarili, dežurne klepetulje širile z zgodbo nepovezane informacije, sem in tja je bil med publiko tudi kdo naglušen ali pod vplivom opojnih sredstev. Če se je hotel pripovedovalec prepričati, da bo publika dojela dogajanje, je bil v ponavljanje povedanega skoraj prisiljen. Da pa pri tem ni dolgočasil peščice, ki je zgodbo pozorno poslušala, so pač isto kozo trije bratje na pašo peljali vsak zase.

Tako uvodni del Mizice, pogrni se, v katerem izvemo zgolj to, da je oče sinove poslal od doma (kot v toliko drugih pravljicah), zaradi lažnive koze postane bistveno bolj zanimiv, kot če bi v uvodnem delu pravljice le podali osnovno informacijo od odhodu sinov.

S številom tri lahko poslušalce prav tako presenetimo, saj že v isti pravljici ob naslednjem ponavljanju (bratje se vsak zase vračajo in vsak zase soočajo s prebrisanim gostincem) prekinemo vzorec – starejša brata izgubita dragoceni darili, mlajši pa svojega ne le zadrži, ampak kaznuje goljufa in za svojo družino osvoji še mizico in osla.

Trojka ima lahko izrazit dramatičen učinek

S ponavljanjem dokaj zlahka gradimo napetost. V Špicparkeljcu na primer mlinarjeva hči noč za nočjo tone vse globlje, dokler skrivnostnemu pomočniku ne obljubi še nerojenega otroka. Nato se napetost skoraj simetrično stopnjuje med ugibanjem možicljevega imena. To seveda traja tri dni.

Je Špicparkeljc dal mlinarjevi hčeri priložnost zaradi svojega dobrega srca? Ne. S tem je le podaljšal njeno trpljenje. Bi ji dal lahko več kot tri dni? Gotovo, ampak poslušalci bi se verjetno začeli dolgočasiti. Tri se zdi ravno prav. Skupaj z mlinarjevo hčerjo trepetamo in naša pričakovanja naraščajo. Ampak tretji dan se vse razjasni.

Vendar napetost ni edini cilj, ki mu lahko sledimo. V Zlatolaski s trojko iščemo ravnotežje. Kaša je prevroča, prehladna, ravno pravšnja. Postelja premehka, pretrda, spet ravno pravšnja. V naravi pojavi praviloma ne stremijo k večanju napetosti, ampak k ravnotežju, zato je naravno, da to najdemo tudi v pravljicah.

Tri nam daje odlično izhodišče za preprost matematični izračun: 2 + 1 = 3. Toda dva se lahko združita proti tretjemu, kot v Zlati ptici ali Pepelki. Dva imata seveda premoč in poslušalec se samodejno postavi na stran šibkejšega. Iz opazovalca dogajanja se zaradi čustvene vpletenosti skoraj spremeni v soudeleženca. Skupaj s šibkejšim trepeta za njegovo življenje ali njeno pravico. Ob razpletu zgodbe pa seveda doživi primerno zadoščenje, ki je eden od pogojev, da določeno zgodbo označimo za dobro.

Pravici je zadoščeno. Dobro je premagalo zlo. Radi imamo pravljice.

Pravljična tri prinaša prepričljivost

Pravljice so dokaj preproste zgodbe. Praviloma so napisane v obliki puščice. Junak starta na začetku, konča na koncu in vmes premaga oviro ali dve (ali tri!). Takšne zgodbe seveda ne ponujajo posebnega intelektualnega izziva poslušalcem oz. bralcem. S ponavljanjem, ki prinaša ritem, napetost ali uravnoteženje takoj dodamo še eno dimenzijo.

Če mora Pepelka trikrat na ples, to kaže, da se je za svoj cilj morala potruditi. Njen princ pa tudi. Njuno dvorjenje je torej trajalo nekaj časa, preveriti sta morala, ali sta druga za drugega primerna, kot par sta se konec koncev predstavila še drugim in osvojila tako zaželeno družbeno priznanje svoje zveze.

Trije prašički, ki jih lahko simbolno razumemo kot tri razvojne stopnje istega lika, prav tako s svojimi dejanji dokazujejo, da je odraščanje dejansko vrsta napak, ki se jim ne more nihče izogniti. Prav vsak med nami se bo nekega dne moral spoprijeti z volkom. Če se bomo le igrali in se zadovoljili s hišico iz slame, ne pričakujmo nič dobrega.

Celo s hišico iz lesa ne smemo biti zadovoljni, saj jo dovolj močan nasprotnik lahko odpihne kot tisto iz slame. V hišici iz opek imamo seveda bistveno boljše možnosti. In še tedaj bo volk poskusil priti skozi vrata. Tako smo s pomočjo trojke ustvarili napetost, prikazali, kako se mladostnik razvoja v odgovornega odraslega, izkoristili ritmiko ponavljanja ... Ni slabo, mar ne?

Zaključek

Čeprav se tako trojka kot sedmica lahko razglašata za pravljični, je prva bistveno uporabnejša in jo brez težav najdemo na številnih ustvarjalnih področjih. Če smo pošteni, najbolje pride do izraza, ko ji nasproti postavimo štirico.

Prašički postanejo zanimivi, ko v zgodbo vstopi volk. Bratje iz Mizice, pogrni se se nenehno soočajo z nasprotniki: kozo, očetom, gostilničarjem (zanimivo, tudi ti so trije).

Trije kralji so znani in pomembni, ker so obiskali Jezusa.

In tako naprej. Ampak o pravljični štirici vendarle kdaj drugič.

Uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti:

https://slovenskepravljice.jimdofree.com/ljudske-pravljice/

https://pravljicezaotroke.blogspot.com/2011/11/mizica-pogrni-se.html

https://pravljicebratovgrimm.weebly.com/spicparkeljc.html

Tomo Kočar, pisatelj in publicist