Zakaj je Pentameron tako pomembna knjiga?

Pisal sem že o Basileju, neke vrste staremu očetu pravljice (ob predpostavki, da za očeta razglasimo Perraulta) in njegovem daleč najbolj znanem delu, zbirki petdesetih pravljic, ki jo danes imenujemo kar Pentameron. Omenil sem, da najdemo v Pentameronu nekatere od najstarejših natisnjenih različic pravljic, ki jih danes imenujemo klasične.

Speča lepotica (William Arthur Breakspeare)

Še trije razlogi, zaradi katerih velja spoznati Pentameron

Tudi druge razloge sem že omenil:

Basile je izpilil in odlično izrabil formulo, po kateri še danes vsaj polovica pisatejev piše svoje zgodbe: oseba na pomembnem položaju pride v težave in se nato po seriji zapletov in novih težav vrne na isto ali še boljše mesto.
Pravljice je zapisal v dialektu, ki je sicer dolgo predstavljal oviro večji prepoznavnosti in priljubljenosti, a je s prav takšnim pristopom postavil temelje kasnejši folkloristitiki in ne nazadnje ustvarjanju in ohranjanju identitete različnih ljudstev po Evropi.
Iz njegovih pravljic, ki so sicer pogosto surove, nasilne, rasistične in seksistične, se danes lahko veliko naučimo o nekdanjih družbenih odnosih. s spoznavanjem preteklosti pa seveda bolje razumemo sedanjost in imamo boljše izhodišče za gradnjo prihodnosti.

Tokrat bi se osredotočil zgolj na zadnjo točko, in sicer bi za primer vzel Trnuljčico, oziroma Spečo lepotico, kot jo nekateri prevajajo.

Sonce, Luna in Talia, najstarejša različica samostojne Trnuljčice (Warwick Goble)

V Basilejevi zbirki je zgodbi naslov Sonce, Luna in Talia. Že iz naslova je jasno vsaj dvoje:

ob Trnuljčici (tu ji je ime Talia) nastopa še več likov (v tem primeru sta to njena otroka),
na prvem mestu je zapisan moški, pa čeprav gre za otroka, kar je bilo v 17. stoletju nekaj povsem običajnega, ženske so namreč imele res malo pravic, celo Basilejeva nečakinja, izjemna pevka, verjetno najslavnejša svojega obdobja, je po materini smrti lahko prosto potovala po Evropi šele, ko se je poročila.

Prav na odnose med spoloma bi se rad osredotočil, saj so bili tedaj očitno razmerja moči precej bolj v prid moških kot so sedaj.

Za to potrebujemo najprej kratko obnovo Sonca, Lune in Talije. Vzeli bomo le bistvene elemente zgodbe:

Ob rojstvu Talije je njenim staršem, sicer plemičem in bogatašem, prerokovano, da se bo zbodla z lanenim vlkanom in zaspala tako trdno, da je ne bo več mogoče zbuditi. Oče seveda poskuša to preprečiti, a mu to le delno uspe. Ko Talija pride v najstniška leta, se zbode in nihče ji ne zna pomagati.

Položijo jo v posteljo ene od številnih očetov hiš in tam pustijo spati, starši in služinčad pa odidejo drugam. Za našo zgodbo jih ni več. Zato pa vanjo vstopi princ, ki je slučajno lovil v bližini. On odkrije hišo, v njej spečo princesko in ob njeni lepoti pozabi na spodobnost. Ne, ni je le poljubil, ampak si je z njo privoščil še veliko več. Pa ne enkrat, saj je v naslednjih mesecih še večkrat odhajal v tisti konec lovit.

Vendar njegovi obiski niso bili tako pogosti (konec koncev je imel doma še soprogo), da bi opazil na Taliji kakšne spremembe. Tako je, še vedno v spanju, rodila dečka in deklico (Sonce in Luna), deček pa ji je med dojenjem nehote izsesal lan, zaradi česar se je prebudila.

Tako je princ ob naslednjem obisku našel prebujeno ljubico in dva otroka. Njegovi obiski so se nadaljevali, v spanju (v postelji s svojo soprogo) pa je večkrat klical imena Sonca, Lune in Talije. Žena se je o zadevi pozanimala pri njegovem služabniku, ta je gospodarja izdal in ljubosumna žena je naročila naj vse tri pripeljejo na dvor, kjer naj bi kuhar otroka skuhal in postregel nezvestemu možu.

Toda kuhar je namesto otrok pripravil jagnječje meso, ki ga je princ s slastjo (in ob ženininh privoščljivih pripombah) pojedel. Nato je zapustil grad (kdo ve, morda je imel kje blizu še kako ljubico) in maščevalna soproga je sklenila svoje zadoščenje zaokrožiti z umorom Talije, ki naj bi zgorela na grmadi. Talia pa jo je zvito prepričala, naj je ne sežge kar v dragocenih oblačilih in sledilo je dolgotrajno slačenje, med katerim je zelo glasno tulila.

Dovolj glasno, da jo je mož zaslišal, se vrnil in obračunal s soprogo. Kaznoval je še izdajalskega služabnika in nagradil kuharja. Konec srečen, vse dobro. No, za večino vpletenih vsaj.

Kaj torej izvemo o položaju moških in žensk v 17. stoletju?

Princ ni bil le nezvest svoji ženi, ampak je ljubimkal s spečo lepotico, ne da bi se ona s tem strinjala. Žensk očitno niso veliko spraševali za mnenje ali jih prosili za dovoljenje. Če so hotele kaj storiti po svoje, so morale spletkariti. In če so jih pri tem zalotili, so bile kruto kaznovane. Moč je bila absolutno v rokah moških, ki so se lahko za povrh še požvižgali na zakonodajo (ali si jo sproti pisali sami po svojih željah in potrebah) in moralo.

Manj izrazito, a vseeno opazno dejstvo v Soncu, Luni in Taliji je primerjava med obema ženskama v prinčevem življenju. Žena mu očitno ni rodila otrok, ljubica pa. Potemtakem je imel princ, vsaj iz zgodbe se tako čuti, vso pravico, da prvo zamenja z drugo. Zakaj tega ni storil že prej, preden je njegova žena pred prižgano grmado postavila ljubico? Verjetno zato, ker so bili nad njim vendarle še nekateri zakoni.

Mnogoženstva takrat ni bilo. So pa imeli pomembneži ob soprogah, s katerimi jih je običajno zvezal politični in finančni interes, še priležnice, s katerimi so se zabavali ali jih sčasoma celo vsaj delno legalizirali (na primer priznali njihove otroke za svoje, kar je tako ljubicam kot otrokom omogočilo vsaj spodobno življenje, če so že morali nenehno trepetati pred strupi in bodali ljubosumne konkurence drugih žensk in otrok).

Tako se lahko ob na videz nedolžni domišljijski poslastici, kot je Sonce, Luna in Talia zamislimo o življenju nekoč in danes. Res se je marsikaj spremenilo. Pa se je dovolj?