To je osnovna teza ne samo filma Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), ampak tudi Loachevega Angelskega deleža, ki je zdaj na ogled v ljubljanskem Kinodvoru. V teh dveh komedijah je tovarištvo pogoj za preživetje, pa tudi glavni vir humorja Paula Lavertyja, ki je napisal scenarij za oba filma. Da sta ta filma označena kot komediji in da se kot takšna ukvarjata s prijateljstvom, ne pomeni, da teh elementov ne najdemo tudi v drugih režiserjevih filmih. Tudi v briljantni drami Sodrga (Riff-Raff, 1990) gre za prijateljstvo in solidarnost delavcev in ta v bistvu tragičen film vsebuje burkasti fizični humor.

Vsi mi smo Cantona
V komedijah je pa tovarištvo osrednja tema. V filmu Išče se Eric je Eric Bishop (Steve Evets) na meji živčnega zloma. Toži se mu po ženi, ki jo je zapustil pred veliko leti, najstniški pastorek ima težave z brutalnim zločincem, hči pa mu pove, da je globoko razočarana nad njim. Ericu pomaga njegov junak Cantona, ki ga lahko vidi le on in mu daje nasvete tako kot Humphrey Bogart Woodyju Allenu v filmu Zaigraj še enkrat, Sam (Play it Again, Sam, 1972, Herbert Ross). Eden izmed nasvetov je, da naj za pomoč prosi svoje tovariše.
Film črpa humor ne le iz šarmantnega Cantonaja in njegove življenjske filozofije („Če nevarnosti ne bi bilo, ne bi je mogli premagati«), ampak tudi iz družbe drugih poštarjev, njegovih prijateljev. Loach in scenarist Laverty najdeta humor v prizoru, v katerem se sestanejo, da bi sebi dvignili samozavest s pomočjo podzavesti. Ko se to spreobrne v norčevanje, nekdo reče: „Nagovarjam podzavest, ne popolnih debilov.“ Potem je tu strasten prepir o nogometu v točilnici in končno cela vojska tovarišev, navijačev Manchester Uniteda, ki v gumijastih maskah Erica Cantonaja napade kriminalca, ki nadleguje Erica in njegovega pastorka. Vsi postanejo Cantona, ta pa v tem filmu predstavlja tisto, kar je v človeku najboljše. Tovarištvo dvigne Erica iz njegove depresije in mu da moč, da se pobota z ženo, ki jo je brez pojasnila zapustil pred desetletji.
To ni tisto moško tovarištvo, ki služi za izgovor za beg od žensk. Ženske so še kako pomemben del Loachevih filmov. To je humor, ki daje človeku moč biti človek. To ni tovarištvo namesto družine, ampak tovarištvo, ki družino podkrepi. Človeku, ki je nekako izpadel iz življenja, da moč, da spet posveti ženi in otrokom.

V višave po sveti gral
Film Angelski delež (The Angels' Share, 2012) vsebuje prizor, ki ga človek ne bi pričakoval v komediji. Glavni junak Robbie (Paul Brannigan), zadet od kokaina, iz avtomobila izvleče nedolžnega fanta in ga brutalno pretepe pred njegovo punco. Fant po pretepu ni le fizično pohabljen, ampak tudi psihično sesut. Film govori o Robbiejevi poti nazaj od nasilja in divjaštva v svet odgovornosti in miru. Je mladi očka, ki ga tast sovraži in želi pregnati iz mesta. Preganja ga tudi lokalna tolpa, zato Robbie ne ve, kako se izvleči iz brutalnega življenja, ki ga želi zapustiti. Za Loacha je značilno, da nam slikovito in nepolepšano pokaže, kaj mora njegov junak premagati, da bi si ustvaril novo življenje. V tem filmu ima, tako kot v filmu Išče se Eric, komedija svoj klasični namen: ustvarjanje boljšega načina življenja.
Robbie opravlja družbenokoristna dela, ki mu jih je namesto zaporne kazni naložilo sodišče. Sreča simpatično skupino zgub in dobrosrčnega nadzornika Harryja (John Henshaw) – lik, ki je podoben tistim junakom iz filmov bratov Dardenne, ki so nagonsko in brez premisleka pripravljeni pomagati drugim. Robbie in njegovi tovariši, med njimi tudi kleptomanka Mo (Jasmine Riggins) in malce nori Albert (Gary Maitland), ki ne ve, kaj je Mona Lisa in kdo je Albert Einstein, ampak presentljivo dobro razume logiko kapitalizma, se odločijo ukrasti redek in dragocen viski, pravzaprav „sveti gral“ za ljubitelje te pijače, iz žganjarne v škotskih višavah, da bi Robbie lahko zapustil Glasgow s svojo družino in začel novo življenje. Rop viskija je lepa komična ideja. Spominja na nekaj, kar bi posneli možje iz Ealing Studios v petdesetih letih prejšnjega stoletja v zlati dobi angleške filmske komedije.
Tako kot v Išče se Erik, je tudi v Angelskem deležu humor v glavnem v medsebojnem sodelovanju Robbieja in njegovih tovarišev: oblečeni v škotske kilte (da bi bili videti kot resni ljubitelji viskija) potujejo v višave, rop viskija neprecenljive vrednosti, srečanje s policijo, izguba polovice tistega, kar so ukradli. Tako kot Erica Bishopa iz gneče izvlečejo njegovi prijatelji, njegovi „soigralci“, Robbieja na pot v boljše življenje pospremijo njegovi tovariši, banda zgub, ki je našla svoje poslanstvo. Loachevi filmi se po navadi dogajajo v svetu ljudi na robu družbe; tistih ljudi, ki se jim komaj uspe obdržati. V neizprosnem svetu sta tovarištvo in družina tisto, kar daje moč vztrajati.

Ko smeh utihne
Izjemnega filma Navigatorji (The Navigators, 2001) ne moremo označiti za komedijo, kljub temu pa komično v njem igra osrednjo vlogo. Loachev scenarist je bil Rob Dawber, nekdanji delavec na železnici in znani angleški trockist. Ko so ga leta 1994 odpustili po privatizaciji britanskih železnic, je začel pisati scenarij za Navigatorje. Leta 2001 je umrl za rakom, ki ga je dobil pri delu z azbestom v svoji službi. Premiere filma ni doživel.
Film se dogaja leta 1995 med procesom privatizacije in je na začetku neznansko smešen. Na sestanku delavcev postaje, ki še ne vedo, da bo nova družba njihovo delavsko enoto zaprla, šef pojasnjuje delavcem, kaj bo privatizacija pomenila. Nova korporacijska terminologija jim je smešna, zato ga nenehno prekinjajo in dražijo. „Stari Len ve, o čem govorim,“ reče obupani šef. Ta pa mu odgovori: „Stari Len nima pojma, o čem govoriš.“ Ko pove, da sta sprejemljivi največ dve smrtni nesreči, nekdo reče: „Če tretji umre, ga odpustijo.“ V veseli grobosti in robatosti vsaka beseda lahko spodbudi šale, ki te može povezujejo.
Ta sestanek traja nekaj časa in nam pokaže duha teh ljudi, njihovo delavsko tovarištvo. Njihova povezava skozi norčevanje in smeh je prikazana kot temelj njihovega obstanka. To tovarištvo določa smeh med njimi; smeh, ki jim daje občutek pripadnosti, nam gledalcem pa pristno in lingvistično domiselno zabavo. Privatizacija začne to tovarištvo načenjati. Delavci, ki so leta, pa tudi desetletja, delali skupaj, se znajdejo v konkurenčnih firmah. Slabe plače jih prisilijo, da iščejo zaposlitev v novi, bolj divji gospodarski pokrajini, v kateri sindikalne pogodbe in pravila, ki varujejo delavce, ne veljajo več. Delavci, ki se temu upirajo, pa končajo na črni listi, dokler se ne vdajo in postanejo, kot temu rečejo korporacije, „fleksibilni“.
V filmu je čutiti naraščajoči strah pred nevarnostjo takšnega dela, ki vodi v neizogibno tragedijo. Zadnja možnost za smeh, ki nam jo film ponudi, je, ko naše junake, ki delajo ob progi, mimoidoči vlak poškropi s fekalijami iz stranišča. Dober, umazan in naraven humor. Je pa to že humor neprijetnosti in ponižanja, ki je daleč od komedije tovarištva na začetku.
Navigatorji nam pokažejo postopno uničenje tovarištva in s tem smeha, medtem ko raste občutek negotovosti. Angelski delež in Išče se Eric sta komediji, v katerih se junak s pomočjo svojih prijateljev dvigne iz vic in sebi ustvari novo in boljše življenje. Film Navigatorji je pretresljiv prav zato, ker nam pokaže, kako je lahko ta tovarišija uničena; kako smeh lahko utihne. Film poudari, zakaj je humor tako pomembna in dragocena stvar v filmih Kena Loacha. Z utišanjem smeha čutimo smrt človeškega duha.