Posnetki več sto trupel nesrečnih beguncev, ki so tragično umrli v vodah Sredozemlja pred italijanskim otokom Lampeduso na začetku meseca, in prizori vedno novih prenatrpanih barkač, ki komajda še plujejo, so spet pritegnili pozornost evropske javnosti.

Kljub vedno novim človeškim tragedijam lanska dobitnica Nobelove nagrade za mir, Evropska unija, kot ohromljena strmi v reko beguncev in ne ve, kaj bi z njimi. Pravzaprav ve - z zaostrovanjem nadzora svojih meja jih želi čim več odvrniti in obraniti zidove evropske trdnjave.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

Sredozemsko morje pred obalami italijanskega otoka Lampedusa je bilo že pred zadnjo tragedijo množična grobnica stotin nesrečnikov, ki so želeli v Evropi poiskati srečnejše življenje. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je v zadnjih dvajsetih letih v vodah Sredozemskega morja življenje izgubilo približno 25.000 ljudi. To je za srednje veliko slovensko mesto! Zgolj v zadnjih dveh dobrih letih, po izbruhu arabske pomladi, več kot 4.000. Po prepričanju številnih človekoljubnih organizacij bi bile lahko te tragične številke bistveno manjše, če bi imela Evropska unija enotno in predvsem do beguncev prijaznejšo politiko. Zato organizacije, kot je nemška Pro Asyl, zahtevajo, da Unija uvede tako priseljensko politiko, ki bo omogočala lažje legalno priseljevanje, poleg tega naj čim hitreje uvede t. i. varne koridorje za begunce. S tem bi begunce iztrgali iz rok tihotapcev ljudi, ki jih brezobzirno pošiljajo na nevarno morsko pot, in to v čolnih ali ladjicah, ki si komajda še zaslužijo to ime. Še pred tem pa jim za prevoz poberejo med 2.000 in 5.000 ameriškimi dolarji. Večina beguncev, ki odrine z afriških obal, prihaja iz Eritreje, Somalije in Sirije.

Da bi preprečili podobne tragedije, kot se je zgodila pred obalo Lampeduse na začetku meseca, je EU občutno povečal nadzor morja, tako z ladjami kot posebnim satelitskim sistemom Eurosur. Prav danes so pred obalo Sicilije odkrili plovila z več kot 600 begunci. Medtem ko skuša EU s poostrenim nadzorom Sredozemskega morja trenutno predvsem preprečiti nove tragedije, pa druge države, ki varujejo zunanjo mejo Unije, uvajajo ali so že uvedle fizične pregrade, da bi preprečile prihod beguncev. Tako imamo pregrade na kopenski meji med Grčijo in Turčijo, posebno 30-kilometrsko mejno ograjo namerava na meji s Turčijo zgraditi tudi Bolgarija, ki jo je letos preplavil val beguncev, predvsem iz Sirije. Iz držav v južni in vzhodni Evropi, ki nadzorujejo zunanje meje Unije in se soočajo z navalom migrantov, so vedno glasnejše zahteve po pravičnejši delitvi begunskega bremena. Res je, da so te države upravičene do denarnih sredstev iz posebnih evropskih skladov, vendar se morajo same ubadati z namestitvijo beguncev. Dogovor članic Unije, t. i. Dublin II, namreč določa, da vse, ki so ilegalno vstopili v EU, vrnejo v državo, v kateri so prvič vstopili v Unijo. Ker je večina teh držav na obrobju v zelo slabem gospodarskem stanju (npr. Grčija), je odpor do beguncev velik, njihova namestitev v zbirnih centrih pa pogosto nevredna človeka. Pravičnejša porazdelitev bremena beguncev naj bi bila na pritisk Italije in Francije tudi tema vrha EU-ja, ki bo ta konec tedna. Za zdaj korenitejših sprememb verjetno ni pričakovati, saj je med tistimi državami, ki imajo relativno največ koristi od obstoječega sistema, Nemčija, ki nima zunanjih meja EU-ja. Nemčija bo sicer letos sprejela daleč največ beguncev v EU-ju, verjetno več kot 100.000, vendar je bila leta 2012 šele na 10. mestu, če se število beguncev preračuna na število prebivalcev. Države, ki so lani sprejele največ beguncev glede na število prebivalcev, so bile Malta, Švedska, Švica, Belgija in Luksemburg. Med državami, ki so bile lani negostoljubne do beguncev, je tudi Slovenija, ki je prejela 300 prošenj za azil, od skoraj 386.000 v celotni Evropi.

Ne glede na to, da so številne evropske države same v hudih gospodarskih škripcih, da se soočajo z velikim številom brezposelnih državljanov in da se zato marsikje tudi na račun priseljencev krepijo skrajni desničarji, bi morala Unija sprejeti prijaznejšo in tudi enotnejšo priseljensko politiko. Ne nazadnje EU zaradi demografskih trendov potrebuje priseljence in bi moral sprejemati ljudi, ki se borijo za preživetje. Pa ne le tiste, ki lahko kaj prispevajo k rasti BDP-ja, temveč tudi tiste, ki bodo morda po prihodu odvisni od socialne pomoči.