Kako pa se pojem funkcionalno zveže z nekaterimi drugimi tipi (umetniške) produkcije?
Pri ustvarjalcih, ki jih obravnava Kunstova (Stilinović, Zorman, Štromajer …), je prisotna nihilistična zavest: svet je brez jedra (substance), mi (umetniki) pa (presežno) uživamo, ko ali kadar se (preko banalnih umetniških projektov) norčujemo iz ljudi, ki (vsaj implicitno) verjamejo, da svet jedro (substanco) ima. Na koncu tega tipa (umetniškega) 'trošenja v prazno' je posmeh.

Obstaja pa tudi nasproten tip (umetniške) produkcije, na katerega lahko apliciramo pojem. Ta je afirmativen, celo antinihilističen, nosilci tega tipa produkcije (vsaj implicitno) verjamejo, da svet jedro (substanco) ima pa vseeno 'trošijo v prazno'. Ta skupina umetnikov se izjemno angažira, premikajo gore, 'trošijo' torej energijo, denar, … da bi proizvedli … banalnosti. Zavesti, da gre za banalnosti, ni. Tudi posmeha ni.

Poglejmo si nekaj primerov:
Pred kakimi dvajsetimi leti sem stopil iz vlaka v londonskem Richmondu. Tam nekje na postaji je bil lokal, kjer so prodajali podobe, stiskane na platna. 30 funtov za kos. Slike, dela, podobe –povsem generične – so bile videti skoraj natanko tako kot dela slikarja Bogoslava Kalaša. Kalaš je od zgodnjih sedemdesetih razvijal 'stroj za slikanje'. Svoje početje je vzel nadvse resno, (vsaj na videz) resno pa so ga vzeli tudi v Moderni galeriji, ko so mu pripravili pregledno razstavo, (vsaj na videz) resno ga je vzela tudi komisija, ko mu je podelila Jakopičevo nagrado.
'Stroj za slikanje' bi v svojem času morda lahko obveljal za tehnološko inovacijo, pač nov tip tiskalnika, to je pa tudi vse, saj se (vrhunskih) umetnin na ta način – tako pač kaže empirija! – ne da proizvesti. Kalaš se je torej ob razvijanju svojega 'stroja' izjemno angažiral, … da bi v nadaljevanju proizvedel dela, … ki jih človek najde v kiosku čez cesto. Za generično (umetniško) produkcijo gre.

Leta 2015 se je v Galeriji Cankarjevega doma z obsežno razstavo predstavila Maria Elena Gonzales. Gonzalesova je nabrala lubje, ga sploščila, ga odtisnila, z laserjem izrezala luknjice v zvitkih glede na udrtine, ki so nastale pri polaganju papirja na lubje, da bi zvitke v nadaljevanju spustila skozi mehanični pianino. Izjemno se je torej angažirala, trošila energijo, denar in podobno, da bi v nadaljevanju proizvedla … povsem naključno muziko, kakršno je leta prej bistveno ceneje proizvajal John Cage. Saj (skoraj) nihče ne pričakuje, da bo glasba dreves kaj drugega kot povsem naključna muzika, ali ne? Seveda ne. Gonzalesova pač.

Značilni primeri tovrstnega afirmativnega 'trošenja v prazno' so tudi (skoraj vsi) slikarski realizmi dvajsetega in enaindvajsetega stoletja – za tovrstne podvige imamo že skoraj 200 let fotoaparate – in nekaj del, ki so na ogled v Cukrarni.