Papir pa prenese vse. Tako National Commission on Education in England navaja, da je učitelj avtoriteta in spodbujevalec znanja, idej, spretnosti, razumevanja in vrednot, ki naj bi jih učenci pridobili, je ekspert za področje učinkovitega učenja, poznavalec spektra metod poučevanja, ki jih je sposoben inteligentno uporabljati ob uporabi primernih stilov organizacije in vodenja ter upoštevanju pogojev in možnosti, sposoben je kritično razmišljati o izobraževalnih programih in ciljih, pripravljen spodbujati in motivirati vsakega učenca, ocenjevati napredek in izobraževalne potrebe v najširšem smislu.

Že zgoraj opisano dovolj zgovorno niza skorajda nemogoča pričakovanja, a to še zdaleč ni vse. Učitelj mora biti tudi poznavalec širokega spektra zakonov in predpisov, in to ne samo s področja šolske zakonodaje, je izvajalec vseh vrst pisarniških umotvorov, birokrat z uzakonjenim ravnanjem po Zakonu o upravnem postopku, ki je večinoma v nasprotju z načeli vzgojnega delovanja, poznavalec in uporabnik e-pripomočkov in i-naprav, pisec poročil, zapisnikov, obvestil, zbiralec neskončnega števila soglasij, izjav, dovoljenj, arhivar in varovalec osebnih podatkov, spremljevalec na zdravniške preglede, cepljenja, slušne preglede, dežurni stražmojster na hodniku, v razredu, v jedilnici, varuh in glavni odgovorni za vse, kar otroci prinesejo v šolo, od mobitelov do igrač, bund, skirojev, zavezovalec čevljev, iskalec copat, brisalec nosov, preganjalec naglavnih uši, popravljavec nalivnikov in zadrg, oskrbovalec odrgnin in udarcev, tolažnik, zavetnik, razsodnik v medsebojnih sporih, reševalec prvih ljubezenskih zagat in pubertetniških mozoljev, velikokrat edini poslušalec otroških tudi zelo tragičnih zgodb, tisti, ki "vse ve", tisti, ki postavlja meje tudi tam, kjer jih nihče drug ne.

Je dovolj? Kje pa!
Učitelj se mora ničkolikokrat dnevno in v delčku sekunde odločati med tisoč in eno možnostjo, pri tem pa vedno delovati pravično, biti mora strokovnjak za delo z otroki in odraslimi, je kameleon v prilagajanju, saj učinkovito komunicira tako s 6- kot s 15-letniki in z vsemi vmes, z mladimi starši ter dedki in babicami, z izobraženimi in neizobraženimi, s slovensko in neslovensko govorečimi, je "uravnilovka" med bogatimi in revnimi, vezni člen med pogumnimi in preplašenimi, vedoželjnimi in zdolgočasenimi, med nadarjenimi, "povprečnimi" in otroki z vsemi možnimi oblikami posebnih potreb, z uzakonjenim ocenjevanjem pogosto neprostovoljni odločevalec nadaljnje usode otrok, oblikujoči se mladi osebnosti je pomemben model, zgled, vzor in velikokrat edini, ki "vzgaja" ali vsaj usmerja tudi starše, največkrat pa zgolj "objekt", kamor premnogi stresejo vso svojo slabo voljo, žolč, gnev in nezadovoljstvo.

In pri vsem tem sploh nisem omenila, da smo izdelovalci didaktičnih pripomočkov, tekači po trgovinah in iskalci ter kupovalci drobnega materiala, popravljavci zvezkov, bralci strokovne literature in iskalci rešitev za premnoge probleme, tudi tiste, v katerih druge institucije odpovedo, zbiralci naravnih materialov in drugih uporabnih gradiv na dopustu, na sprehodu ali izletu, celo družinske člane pogosto vprežemo, da nam žagajo, zbijajo, zbirajo ...

In pri vsem tem si drznejo moje delo javno popolnoma razvrednotiti, ga "dati v nič", mu odvzeti pomembnost, mi očitati nedelo?!?
Vsak se že čuti poklicanega, da učitelju soli pamet: učenci, predvsem s pretiranim poveličevanjem svojih pravic brez upoštevanja dolžnosti, starši v skladu z vsesplošnim prepričanjem, da zna vsak vzgajati in izobraževati, družba s ponavljajočimi se opazkami, da učitelji premalo delajo in so predobro plačani, politika, ki s številnimi nerazumnimi ukrepi zelo uspešno deluje v poniževalnem odnosu do vseh nas na celotni vertikali izobraževanja. In čisto vsi po vrsti pričakujejo, da bomo le ponižno sklonili glavo in bili neskončno hvaležni za vsako drobtinico.

Žal (ali pa na srečo) imam novico za vse: mi ne klonemo in ne bomo klonili tako zlahka, saj se bolj kot kadar koli prej zavedamo svoje vloge, vrednosti in vpliva. In tisti, ki z iztegnjenim prstom kaže na učitelja kot dežurnega krivca, naj se zave, da v istem trenutku s tremi prsti kaže nase. Zato: pustite me delati tisto, kar rada delam, pustite me delati z otroki in mi ne vežite rok z bedastimi predpisi, neutemeljenimi očitki in nenehnimi grožnjami ter podcenjevanjem. Pustite mi biti učiteljica.

_{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}