Pospešek so govorice seveda dobile zaradi pokroviteljskih, celo podcenjevalnih izjav obeh bolj izkušenih koalicijskih partneric do napak novincev v SMC-ju. Zavezništvo »socialnodemokratskega bloka« med SD-jem in DeSUS-om je očitno preživelo volitve. Židanovi in Erjavčevi v razmerju do po številu poslancev veliko močnejše partnerice delujejo presenetljivo usklajeno.

Miro Cerar ima zelo resne težave. Ne samo zato, ker se nenehno zapleta v napačne kadrovske odločitve. Probleme z ministrskimi kandidati so imeli konec koncev tudi njegovi predhodniki v seriji kratkotrajnih kriznih vlad. Borut Pahor je na koncu ostal brez tretjine ministrov, Alenka Bratušek pa do volitev preprosto ni našla nikogar, ki bi bil pripravljen voditi resor za zdravje. Vendar pa se je to praviloma dogajalo ob izteku mandata in ne na začetku. To potrjuje, da je velikansko zaupanje, ki ga je SMC dobil na julijskih volitvah, v rekordnem času že nevarno splahnelo.

Še večji problem je nezanesljiva koalicija, ki bo, kot kaže, zdržala samo do trenutka, ko bo nezadovoljstvo javnosti padlo pod kritično mejo, ki še zagotavlja politično preživetje. Tri predhodnice, Pahorjeva, Janševa in vlada, ki jo je vodila Bratuškova, so razpadle zaradi nasprotovanj sindikatov, interesnih skupin, širše javnosti in opozicije, a šele po tem, ko so jo začele zapuščati koalicijske partnerice. Karl Erjavec je po zadnji ministrski farsi res izjavil, da so napovedi o razhodu »močno pretirane«, vendar pri tem ne gre pozabiti, da se resne preizkušnje za Cerarjevo vlado šele začenjajo. Konec koncev je v parlamentarni razpravi o ustavitvi privatizacije SD že prestopil na stran leve opozicije.

Največja težava Mira Cerarja pa se očitno skriva v njegovi stranki, v molčeči skupini »novih obrazov«, iz katere prihajajo anonimni kandidati, tudi tisti z dvomljivimi kvalifikacijami in z bremeni iz preteklosti. SMC je stranka brez zgodovine in prav to ji je prineslo zmago na volitvah. Hkrati pa je brez izkušenj, terenske mreže in kadrovskega bazena. Ker je za javnost zaprta, tudi ni jasno, kako homogena je in kako trdno stoji za svojim predsednikom. Za Cerarjevo politično preživetje je ključno, da najprej strne vrste lastne stranke. Šele potem bi lahko umiril koalicijske partnerice, kar bi mu dalo še eno priložnost, da vladi vrne vsaj del zaupanja javnosti. Seveda pa bi za ta manever potreboval veliko politične spretnosti in nekaj izkušenih svetovalcev. Česar zelo očitno nima.

Kljub temu so špekulacije o predčasnem koncu mandata ekipe Mira Cerarja prezgodnje. Slovensko politično prizorišče je po supervolilnem letu pravo pogorišče. Vse stranke so pred resnimi spremembami. SDS je obglavljen, SD se bo z Židanom moral vzpostaviti na novo, ZaAB ne more naprej z Alenko Bratušek, brez nje pa tudi ne, NSi je pred odločilnim spopadom dveh frakcij, SLS po številnih menjavah na vrhu ne najde več novega predsednika. Ostanki nekdanjega LDS-a so izginili, DL je pred samoukinitvijo. Pod črto: politični igralci zagotovo ne želijo zelo kmalu znova na volitve.
To »novim obrazom« vendarle daje nekaj manevrskega prostora. In tudi časa za učenje osnovnih veščin politike. Brez katerih – in to bi Cerar zdaj že moral vedeti – je sicer mogoče dobiti volitve, ne pa tudi vladati.