Davčni uradniki vas o tem, da morda tedaj, ko ste imeli plačilo v plačilni vrsti v spletni banki ter to ni bilo izvedeno, o tem ne bodo obvestili, saj vas po veljavni zakonodaji niso dolžni opomniti, ampak samo rubiti.

In tako se navaden občan počuti kot najhujši kriminalec. Dolg, visok 23 evrov, vas bo stal še enkrat toliko, plačali boste stroške blokade in deblokade bančnih računov in podobno. Vse skupaj skoraj 100 evrov, samo zato, ker ste v nekem trenutku začetka šolskega leta po nesreči izpustili en obrok. Ko pokličete na Durs, vam bodo povedali, da je taka zakonodaja in da davčni uslužbenci ne morejo klicati ali obveščati vseh, ki so kar koli dolžni. Seveda, ko pa z vsakim rubežem zaslužijo 25 evrov! Če bi bili na primer na Finskem, bi bila pristojbina sorazmerna z denarjem, ki ga je treba rubiti. Pri nas pa je sklep pač sklep in tisti, ki državi dolguje 100.000 evrov, je enako obravnavan kot tisti, ki jih dolguje 1000, 500, 100 ali 20,10. V bistvu niti ne, tisti, ki dolguje več, je v prednosti: vse prepiše na druge in mu nimajo česa rubiti, navadnemu smrtniku pa – seveda, baraba ni imela na računu za plačilo obroka dolga, pa ga dajmo kaznovati. Bognedaj, da bi ga pred tem nekdo prijazno opozoril – hej, stari, nismo prejeli tvojih 23 evrov, pa da ne bi bili prisiljeni rubiti, nakaži nam evrčke …

Še večji absurd se dogaja pri samozaposlenih. Na poslovnem računu si imel denar, da bi plačal davek državi na določen dan, pa so slučajno ravno na tisti dan šteli stanje na računu kot premoženje, ki so ga všteli v kvoto za plačilo vrtca in hop, cefizelj, plačaj več, poslovni račun na določen dan šteje, ne povprečen dohodek na računu, kot bi bilo logično. Svobodnjaki, ki na primer po nekaj mesecev ne prejmejo niti ficka, potem pa dobijo nakazilo ravno v času, ko stanje preverjajo, so gotofi za vse leto. In takih med mojimi kolegi ni malo …

Da bo davčna smešnica še večja, berite tole. Če greste delat v tujino, na primer v Luxemburg, kjer je življenje dražje, ob tem pa so višji tudi dohodki, boste v Sloveniji obdavčeni, kot da bi živeli tukaj – pri obračunu dohodnine vam bodo morda upoštevali 600 evrov mesečne olajšave, če ste delavci migranti, to, da je življenje tam dražje, da imate zaradi ločenega življenja dvojne stroške – to nikogar ne briga, tega naša z Evropo usklajena zakonodaja ne pozna. Obenem je zakon tako napisan, da ti davčna uslužbenka lahko reče, da boš davčni rezident Slovenije še naprej, ker imaš tukaj družino – ne pa tam, kjer v bistvu delaš in preživiš večino časa, kot bi bilo logično.

Kje mi živimo in delamo? Ali ne bi bilo smiselno, da bi zdaj, ko vedno več ljudi odhaja na delo v tujino, upoštevali nekaj dodatnih olajšav na stroške življenja v tuji državi, pa prevoza in če imate družino – ločenosti? Potem bi človek ostal davčni rezident te države in ji še kaj prinesel, tako pa bo gledal, da si čim prej uredi rezidentstvo v tujini in plača davke tam – saj bo praktično povsod imel boljše pogoje kot tukaj! Država se zaradi pohlepnosti odreka denarju, ki ga v Sloveniji rojeni, vzgojeni in naučeni otroci zaslužijo čez mejo.

Zadnje novosti Dursa na temo samozaposlenih in plačila dohodnine pa so sploh nekaj briljantnega. V bistvu nihče dobro ne ve, za kaj gre, kako izračunati dohodnino in zakaj je država spet udarila po tistih, ki zaslužijo najmanj. Namesto da bi pustila ljudi, da zadihajo, da pridejo k sebi, jim dala leto dni brez davkov, če na primer zaslužijo na leto do 20.000€ bruto, je rekla NE. Samozaposleni, ki so že tako postali nov družbeni razred, prekerni delavci, ki jim država zaračuna vse in še več, bodo izdatno vzdrževali vlado v razpadu, stranke, ki se ne morejo dogovoriti, nove direktorje državnih bank, skladov in podjetij v lasti države, konec koncev tudi vse tiste javne delavce, ki varno vegetirajo na pogodbah za nedoločen čas in ki se jih nihče ne upa klicati na odgovornost. Kako dolgo še?