Kustosinja Valentina Tanni se je lotila razmerja med profesionalizmom in amaterizmom na področju kreativnosti, če rečemo na široko. Razstava je sicer velik glasen cirkus podob in domislic. Vmes na steni opazimo tudi štiri slike(!), ja, likovna dela, pod katerimi je podpisan Phil Thompson. (Sumljive!) slike so kot nekakšna mina, na katero naj stopi naivni ljubitelj umetnosti. So namreč zanimive, kvalitetno naslikane v slogu Gerharda Richterja. Potem ko izvemo, da so nastale v neki kitajski tovarni (slike za en evro!), smemo še vedno reči, da so to solidne slike?
Seveda lahko.
Nekaj najbolj prebojnih slikarjev dvajsetega stoletja je bilo v formalnem smislu amaterjev: Picasso, Bacon ... niso imeli pravih šol. Amaterizem kot oznaka torej sama po sebi ne pomeni ničesar. Saj po drugi strani šolani slikarji z vsemi mogočimi specialkami in izpopolnjevanji pogosto pristanejo v stanju amaterizma. Kar večina njih, pravzaprav. V drugi polovici dvajsetega stoletja pa zaznavamo tudi nove tipe umetniških amaterizmov. Ob Baršiju, Potrčevi, Abramovićevi, Tratnikovi in številnih drugih sicer govorijo o prestopanju področij. Temu potem rečejo robne, mejne umetniške prakse. Se sliši v redu? Seveda. Dokler ne začnemo razmišljati. Kužki iz balonov (Koons)? Zelo dobro, ampak enega velikega slona iz balonov imamo prav zdaj tudi v recepciji RTV-ja. Mrtve živali v formaldehidu (Hirst)? Zelo dobro, ampak ali ste že kdaj bili v kakšnem prirodoslovnem muzeju? 'Zvočni dogodki'? Pozabite. Z zvokom se ukvarjajo precej bolj dosledno ljudje, ki jim rečemo skladatelji. Koleraba, solata, bioart, zdravljenje zemlje, klade lesene in pohištvo ...? Pojdite na ljubljansko tržnico ali h kakšnemu mizarju.

Za vse te umetnike velja isto kot za tiste šolane slikarje, ki so pristali v (slikarskem) amaterizmu. Postali so amaterji, le da so svoj amaterizem vezali na kakšno drugo (neumetniško) področje. Zakaj te stvari postavljajo v prestižne svetovne institucije? Kuratorjem se te 'prakse' kar počez zdijo strašno fensi, ker sami pač ničesar ne vedo o glasbi, zavesti, biotehnologiji, ekonomiji, sociologiji. Če vprašate mene, bi morali biti v primerih 'prestopov' (amaterizmov) kritiško kar najbolj grobi in selektivni. Ali pa 'prestopnike' poslati na matična področja, pa naj tam odločijo, ali je njihovo početje kaj vredno.

Ker je seveda jasno, da tu pa tam kakšen amater močno izstopi in preseže 'akademsko' sfero: kot Bacon ali Picasso, na primer.