Množica je sestavljena iz dveh delov. Bolje oblečeni stojijo obrnjeni drug proti drugemu, stran od slik. Očitno gre za pripadnike bogatejših slojev, tudi kakšen zbiralec je vmes. Pogovarjajo se, pijejo vino, umetnost jih pravzaprav ne zanima.

Potem je tu manjša skupina slabo oblečenih. Smukajo se okoli slik, si jih ogledujejo, mrmrajo si v brado. Pogovarjajo se med seboj. Zanima jih umetnost. Ne razumejo, kako so Sullivanove slike narejene. Vprašam enega izmed njih, ali mu je kaj jasno. Navrže nekaj kratkih stavkov, pokliče prijatelja, ki je prav tako slabo oblečen slikar. Skupaj gledamo in razglabljamo.

Kot da sta se srečala dva svetova. V Ljubljani takšen trk ni tako očiten. Umetniki niso tako zelo slabo oblečeni, bogatih ljudi je malo in ti niso oblečeni tako zelo bolje. Umetniških slik pa tako ali tako nihče ne kupuje. No, nekateri kupujejo slikarsko kramo za spalnico.

Sicer pa velja, da večina umetnikov po navadi voli leve stranke. Hudiča, Picasso je bil celo član komunistične partije! Potrjene izjeme tega klišeja so Gilbert in George ter Francis Bacon. Vsi trije so Britanci, ki redno volijo (so volili) konservativce, desničarje. Giorgio Morandi, cenjen italijanski slikar, je bil svojčas menda celo privrženec fašizma(?).

Po eni strani je smiselno, da umetniki sami sebe prištevajo med proletariat. Sodobni filozofi z Bojano Kunst vred ugotavljajo, da so umetniki idealni prekarni delavci. V takšnih zapisih je pogosto impliciten očitek ali napotilo družbi, naj poskrbi za umetnike. Vendar ni jasno, kako naj družba to naredi. (Redne umetniške službe za nedoločen čas? Stalni muzejski odkupi?) Ena izmed možnosti je gotovo trg. Thatcherjeva in Reagan sta na začetku osemdesetih sprožila neoliberalno, konservativno, desno revolucijo. In umetniški trgi so zaživeli. Znižala sta davke, kar pomeni, da so imeli bogati več denarja, ki so ga zapravljali za jahte, vile in … umetniška dela. Na tem valu neoliberalizma jahamo še danes.

Zdi se, da so umetniki in bogataši naravni zavezniki že od renesanse. Umetnikom je torej objektivno v interesu, da obstajajo bogati ljudje, ki kupujejo umetnine.

Ampak zakaj potem umetniki praviloma glasujejo za leve stranke?