Predvsem pa ustavnega prava in ustavništva. Ni nam vseeno in ni nam prijetno, ker to velja tudi za nekatere, sicer javno prepoznavne in vplivne učitelje prava. Pa seveda za javne funkcionarje in druge zaposlene v javni upravi, ki so končali enega izmed pravnih študijev. Tudi zato uresničujemo – prostorsko in časovno omejeni – privilegij, da o teh konceptih in vprašanjih pišemo, javno govorimo in - dokler nam je to dovoljeno - razpravljamo s študenti. Se pa ne pogovarjamo o tem s tistimi, temi istimi, ki se z nami – še vedno - nočejo pogovarjati. Morda prav zato, ker nas očitno ne razumejo, ko govorimo in pišemo o tistem, o čemer se z nami ne želijo pogovarjati. In česar jim očitno ne uspe razumeti. Prav to, pogovarjati se in konstruktivno razpravljati, pa bi bilo treba početi tudi znotraj pravne stroke. In v državi, ki bi že po ustavi morala biti razpravljajoča ustavna demokracija. V takšni razpravi bi nas morda lahko celo utišali; če bi nam le dokazali, da naša pravniška pojasnila nimajo zaslombe v pravoslovni literaturi. Oziroma da smo enostavno – pravoslovno polpismeni in v hudi zmoti.

Malo, a ne zelo drugače ravnajo parlamentarne politične stranke; ko jim naša stališča ustrezajo, se nanje sklicujejo, ko njim ne ustrezajo, nas označijo za nekoga, ki se je nekomu "prodal", ali pa za nekoga, ki je "zblojen". Tako pač je. Dokler nam je omogočen privilegij javnega predstavljanja svojega mišljenja prava in pravoslovnih prepričanj, ga moramo uresničevati. Ne glede na ceno – poklicno in zasebno.

Vprašanje o pravno dovoljenih in nedovoljenih posegih v besedilo ustave je takšno vprašanje, ki ga preveč pravnikov in učiteljev prava ne razume, ki politiki ne zmorejo misliti, o njem ni odprte in vključujoče razprave znotraj stroke, je pa o tej temi mogoče brati in študirati v pravoslovni literaturi. Ta, ki je neposredno uporabna za naše civilizacijsko okolje, pa uči, da zakonodajalec ne sme samo zato, ker se je pač tako odločil, poseči v besedilo ustave. Pa četudi je to storil po vnaprej predpisanem postopku in mu je uspelo zbrati dvotretjinsko večino poslancev parlamenta. Za sprejem ustavnega zakona ali amandmaja, s katerim poseže v vsebino ustave, potrebuje vsebinsko prepričljiv in stvarno utemeljen razlog. Pravni akt, s katerim se neposredno posega v ustavo, se pač ne sme sprejeti za kakršno koli vsebino in ne glede na namen njegovega sprejema. To je abeceda sodobnega ustavništva in koncepta ustavne demokracije. Tudi modela temeljske ustavne demokracije, kakršen je po ustavi uveljavljen v Sloveniji.

Ustavni zakon ali amandma, ki izkazuje očiten ali dokazljiv namen, da bi se z zlorabo oblike ustavnega zakona/amandmaja izigrala in obšla vsebina določene odločitve ustavnega sodišča, ni nedotakljiv že samo zato, ker je bil formalno sprejet v predpisani formalni obliki in po predpisanem postopku. Ustavno sodišče lahko tak pravni akt razveljavi kot protiustaven. Če tega ne stori ustavno sodišče, lahko tako odloči Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).

Enako velja, če se določeno pravno vprašanje z ustavnim zakonom/amandmajem uredi v nasprotju z že obstoječo vsebino ustave, ali v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Točneje – v nasprotju z razlago te konvencije, ki jo daje ESČP v svojih sodbah.
Ustavno sodišče je zatorej pristojno tudi za ustavnosodno presojo norm ustavnega ranga – ustavni zakon ali amandma. Pristojno je torej tudi vsebinsko (ne le formalno) presojati norme ustavnega ranga v naslednjih primerih:
1) kadar se želi Državni zbor z ustavnim aktom le izogniti izvršitvi odločbe Ustavnega sodišča;
2) kadar želi Državni zbor z ustavnim aktom urediti neko konkretno vprašanje, ki se mora urejati z navadnim zakonom (tega pa izjemoma lahko nadomesti odločba Ustavnega sodišča);
3) kadar želi Državni zbor z ustavnim aktom spreminjati temelje ustavne ureditve za nazaj in s posegom v že pridobljene pravice in svoboščine;
4) kadar se z ustavnim aktom ustvarja notranje neravnotežje ali protislovje v Ustavi;
5) kadar se z ustavnim aktom znižuje raven varstva pravic in svoboščin pod t. i. strasbourški minimum – pod raven, določeno s sodbami ESČP-ja.

Mnenja (politikov, nekaterih učiteljev prava, preštevilnih drugih pravnikov), da bi se oblika ustavnega zakona/amandmaja lahko – legitimno - uporabila z namenom izigravanja odločb Ustavnega sodišča in pravil ustavnega prava, kažejo na nerazumevanje ustavnega prava, na pravno ignoranco, na skromno pravno zavest in na nizko politično in pravno kulturo. Odražajo nezmožnost misliti sodobno ustavništvo in ustavno demokracijo.

V pravu in za pravo, še posebej pa ustavno pravo in ustavništvo, niso pomembni samo besede in stavki. Niti slučajno. Enak, marsikdaj pa celo večji pomen imajo tudi namen, motivacija, cilj in smoter, ki stoji za določenim pravnim pravilom-členom-aktom in ki ga sestavljajo besede in stavki. Ti elementi imajo določeno vsebino. Ta vsebina pa je pravno pomembna, marsikdaj pa je celo odločilna. Vsebino teh elementov je treba vselej pravno – in ustavnosodno – presojati. Kdor tega ne razume, ne razume, za kaj gre – v pravu, pri vladavini prava in pri ustavništvu.