Poznal sem ga več kot 50 let; bil je svetovljan, humanist, gentleman, zavezan partizanstvu v dobrem pomenu te besede, predvsem pa je bil do konca borec za resnico in pravice posebej manjšin. V prvi vrsti je bil zaveden Slovenec, borec za pravice Primorcev in zvest Idrijčan. Malo ljudi še ve, da je iz Kogovškove elektrarne, ki je bila last njegovega starega očeta, stala je ob Idrijci, kjer je danes ob policijski postaji speljana cesta, pritekla v Idrijo še pred prvo svetovno vojno prva elektrika, ki je povsem spremenila knapovsko življenje.

Petrolejke so zamenjale žarnice. Kogovškovi oziroma Fortičevi so bili pod italijansko okupacijo kot zavedni Slovenci izgnani iz Italije oziroma iz Idrije. Čeprav je Dušan skupaj s svojim bratom dr. Bojanom Fortičem (dolgoletnim direktorjem bolnišnice na Golniku) in sestro Andro že v rani mladosti zapustil Idrijo, je ni nikoli pozabil. Njegova širša družina je vsa leta redno zahajala v Belo in na nedeljske žlikrofe. Bil je ponosen Idrijčan, kljub temu ga idrijska politična elita ni posebej upoštevala, kar mu je leglo na dušo.

Leta 1942 se je Dušan priključil narodnoosvobodilni vojni in kot pripadnik 9. korpusa je prepešačil vse idrijske hribe in doline. V tem času je postal tudi sodelavec in urednik Partizanskega dnevnika, edinega takšnega časopisa v okupirani Evropi. Takrat se je začela njegova novinarska pot, ki se je končala šele s smrtjo, saj je bil novinarstvu zavezan do zadnjih dni. Po koncu druge svetovne vojne je bil med drugim tudi ataše za tisk in kulturo na jugoslovanskem veleposlaništvu v Rimu, po vrnitvi pa je bil glavni urednik revije Tovariš in Tedenske tribune, dopisnik v Trstu in glavni urednik ljubljanskega Dnevnika.

Osebno sem ga spoznal 1967. leta, ko je bil direktor televizije Ljubljana, jaz pa "v vseh pogledih suh" študent iz Idrije brez štipendije, ki je iskal honorarno delo. Čeprav ga nisem poznal, sem že po prvih njegovih besedah ugotovil, da je iz "Idrje". Bil je slok, eleganten, poln energije in načrtov. Mnogo let kasneje mi je povedal, da sta s predsednikom republiškega izvršnega sveta Stanetom Kavčičem prav takrat snovala širitev televizijskega programa, posebej informativnega, ki je bil do takrat v domeni centra oziroma televizije Beograd. Bil je glavni pobudnik in snovalec osrednjega TV dnevnika, ki je bil prva lastovka, napovedovalka demokratizacije: dotlej je namreč imela TV Beograd in z njo srbohrvaščina tudi v Sloveniji popoln monopol pri objavljanju političnih poročil.

S slovenskim TV dnevnikom je Slovenija takrat v bistvu začela svojo samostojno pot. Nikoli ne bom pozabil, kako smo bili na tisti dan, ko je začel izhajati TVD v slovenščini, vsi do konca nervozni in brezglavi. Hladne krvi je ostal samo Dušan, ki je prevzel uredniško krmilo in TV dnevnik je bil uspešno rojen. Njegova druga velika zasluga iz tistih let je bil televizijski film »Cvetje v jeseni,« ki je do današnjih dni ostal kultni slovenski televizijski film. Zasnovala sta ga, poleg Fortiča, tudi Tone Pavček, ki je bil takrat urednik dramskega programa, in Marja Vrhovnik, ki je vodila televizijsko izvedbo. Njegova žena Marja pa je takrat z oddajo »Svet na zaslonu« orala ledino zunanjepolitičnega programa na televiziji.

Prvo povojno obdobje demokratizacije se je končalo z zamenjavo predsednika vlade Staneta Kavčiča in koncem liberalizma. Nastopilo je obdobje svinčenih let. Novi generalni direktor RTV Janez Vipotnik je Fortiča grobo odstavil, čez noč je postal »persona non grata«. Pritisk je bil takrat tako hud, da smo se celo mladi novinarji skrivali pred najvišjimi partijskimi funkcionarji, ki so prihajali v hišo, da ne bi postali predmet njihove pozornosti. Dušan je azil oziroma zatočišče našel v Kopru, kjer je bilo ozračje tudi zaradi bližine Italije in manjšin manj nabito z ideologijo kot v Ljubljani. Čeprav so v Jugoslaviji takrat zaostrovali partijsko diktaturo, je v mednarodnih odnosih s Helsinško deklaracijo iz 1975. leta, ki jo je omogočilo zbliževanje oziroma detant med ZDA in Sovjetsko zvezo, zapihal svež veter.

Dušan Fortič je to novo vzdušje v odnosih v Evropi, posebej pa izboljšanje odnosov z Italijo, izkoristil za ustanovitev TV Koper Capodistria, ki ji je dal čezmejni pečat. Partijski funkcionarji, ki so ga »izgnali« iz Ljubljane, niso slutili, da so mu s tem v bistvu naredili uslugo. Postal je prvi direktor TV Koper Capodistria. Njen program so lahko takrat gledalci spremljali skoraj do Rima. Bil pa je tudi barvni, saj je JRT takrat v tem pogledu prehitela RAI. Italijanska manjšina je s tem dobila svojo televizijo v italijanskem jeziku, česar slovenska manjšina v Italiji še danes nima.

Dušan nikoli ni bil oseba, ki bi jo nosili vetrovi. Vse življenje je bil dosledno zvest svojim načelom, posebej se je zavzemal za varstvo in pravice manjšin, zelo pa je bil kritičen tudi do vseh pojavov fašizma in kršenja pravic naše manjšine v Italiji. Pred šestimi leti je na primer dal pobudo za postavitev spomenika 6 slovenskim nedolžnim domačinom, ki jih je italijanska vojska ustrelila junija 1915. leta v Idrskem, ko je prvič okupirala slovensko ozemlje. Bil je nekakšen novodobni kaplan Čedermac, ki je branil pravice zatiranih Primorcev. Nikdar ni bil človek »gnilih« kompromisov, zato svojih profesionalnih prepričanj nikoli ni žrtvoval, ampak je pri njih trmasto vztrajal. Večkrat mi je dejal, da mu je na dušo najbolj težko padlo to, da so ga izdali nekateri kolegi in kolegice, tisti, ki jim je najbolj zaupal in ki jih je najbolj podpiral. Ta občutek tudi sam dobro poznam.

Dušanovo ime bo zapisano v same temelje slovenske televizije in slovenskega žurnalizma nasploh. Bil je pokončen človek, intelektualec in novinar, ki se nikomur ni udinjal, ki je imel jasno vizijo in na katerega si se lahko zanesel tako po strokovni kot po človeški plati. Ljudi takšnega kova skorajda ni več, sicer ne bi bili v tako hudi, skoraj katastrofalni družbeni krizi. Pri tem ne mislim samo na Slovenijo, ampak na vso Evropo, pa tudi svet. Bil je tudi moj zelo dober osebni prijatelj oziroma drugi oče. Spremljal sem ga, ko je bojeval prve velike bitke za slovensko televizijo, pa tudi širše. Najpomembnejše je dobil, nekatere pa tudi izgubil. Takšno je pač življenje. Veliki borec za človekove pravice Martin Luther King je dejal, da "lahko človek samo v temi vidi zvezde". To velja tudi za Dušana Fortiča.