Je pa res, da se je vloga morskih deklic in njim sorodnih pravljičnih in mitoloških bitij skozi stoletja kar precej spreminjala. Enako velja za njihov videz. Sprehodimo se torej skozi zgodovino odnosa ljudi in morskih deklic.

Boginje in zaščitnice
Začnimo pri Atargatis, asirski boginji plodnosti in zaščitnici nekaterih obalnih mest Bližnjega vzhoda. O njej krožijo številni miti, ki se prepletajo z miti o nekaterih drugih boginjah, na primer o Afroditi (rojeni iz morske pene) ali Isis, boginji življenja in čarovnije, tako da je težko reči, kje se ena zgodba konča in druga nadaljuje, kje gre dejansko za en in isti lik v več različicah.

Atargatis je bila vsekakor božanskega izvora in tesno povezana s smrtnikom (največ virov trdi, da je bil pastir), kar je vedno odličen nastavek za dramo. V enem od mitov ga je pomotoma ubila, v drugem pa zanosila z njim, a v obeh primerih naj bi poskušala storiti samomor s skokom v vodo. Druga božanstva so ji načrte preprečila, tako da je njeno telo od pasu navzdol spremenjeno v ribje, zgornji del pa je ostal ženski. To je tudi model za morsko deklico, ki velja že več kot tri tisočletja, čeprav lahko najdemo tudi vire, ki Atargatis opisujejo kot ribo s človeškim obrazom ali pa ji dajejo v celoti človeško telo, ozaljšano z ribjim repom.

Ribja je tudi spodnja polovica Scile, slovite antične pošasti, ki jo najbolje poznamo iz Homerjevega opisa v Odiseji. Toda njegov opis precej odstopa od osnovnega, saj moramo vedeti, da gre za etruščansko boginjo, ki ima žensko telo, namesto nog pa enega ali dva ribja repa. Grki so ji, potem ko so Etruščanom prevzeli primat nad morjem, spremenili videz v skladu s svojo mitologijo. Scila naj bi bila sprva prikupna vodna nimfa, ki se je zamerila Amfitriti, ljubosumni Pozejdonovi ljubici. Ta jo je spremenila v pošast, podobno današnji morski deklici, a s to razliko, da ji iz bokov rastejo pobesneli psi! Scila je skozi stoletja postala sinonim za veliko nevarnost in eno izmed slabih možnosti izbire.

Precej prijaznejša je morska deklica, ki je postala zaščitnica Varšave in jo najdemo v njenem grbu od 14. stoletja naprej. Seveda Varšava ne leži ob morju, a ima pristanišča in včasih je bilo tam tudi veliko ribolova. Tako naj bi po eni od legend nekdo ribičem ponoči nagajal z zapletanjem mrež in izpuščanjem rib, kar je pripeljalo do razkritja morske deklice, ki pa se je ribičem prikupila s prelepim petjem. Ko jo je neki jezni trgovec ujel, so jo ribiči izpustili, ona pa se jim je oddolžila tako, da je postala zaščitnica mesta.

Pošasti in skušnjavke
Na tem mestu moramo omeniti najprej sirene, saj se pojma sirena in morska deklica uporabljata povsem enakovredno, čeprav gre po izvoru za dve različni mitološki bitji. Sirene so namreč pol ženske in pol ptice, ne pol ribe. Z ribjim repom so jih začeli upodabljati slikarji šele okrog 9. stoletja in nato so imele tako sirene kot morske deklice nekaj časa, odvisno od razpoloženja in izobrazbe slikarja, lahko dele teles ptičje ali ribje ali kar oboje. V Odiseji so vsekakor sirene s petjem začarale glavnega junaka še v svoji krilati različici.

Meluzina je bila, podobno kot Atargatis in Scila, žrtev čarovnij, svoje prekletstvo lastne matere pa si je nakopala z umorom očeta. Vsako soboto se ji je tako spodnji del telesa spremenil v kačjega (kar je podobno ribjemu) in takšne je ni smel videti nihče, sicer bi se v celoti spremenila v pošast. Seveda se je vpletla v ljubezen s smrtnikom, ki jo je na vsak način hotel videti v soboto ...

Podobna usoda je doletela Ondino, vodno nimfo, ki se je zaljubila v človeka, se z njim poročila, a jo je prevaral, ona pa se mu je maščevala s prekletstvom, ki ga v medicini danes strokovno označujejo kogenitalni centralni hipiventilacijski sindrom oziroma kar Ondinino prekletstvo. Gre za redko motnjo dihanja (po vsem svetu je znanih nekaj sto primerov), ki se pokaže tako, da prizadeti v spanju preprosto neha dihati, zaradi česar seveda, če motnja ni zdravljena, umre.

Tragične junakinje in najstniške upornice
Najslavnejša morska deklica dandanes je zagotovo Mala morska deklica Hansa Christiana Andersena, ki je še posebej zaslovela po Disneyjevi risanki o Arieli. Toda obe zgodbi sta si podobni le na videz. Andersenova Mala morska deklica je vestno posneta po Ondini Friedricha de La Motte, kar je slavni pravljičar tudi podrobno opisal v svojih pismih. Seveda je zgodbo priredil za otroke in po svoji navadi vpletel tako ironično kritiko tedanje družbe (nič bistveno drugačne od današnje) kot avtobiografske elemente (neizpolnjena ljubezen do princa, neprijetne plesne in pevske izkušnje, samožrtvovanje).

Konec je tragičen. Morska deklica dobi priložnost, da se vrne domov, njeni domači so za to priložnost plačali visoko ceno, a odloči se, da bo dala prednost sreči svojega izbranca in se raje raztopi v morski peni. Andersen ponudi odrešitev z možnostjo, da si morska deklica vendarle pridobi nesmrtno dušo, a to pogojuje s pridnimi otroki, kar je seveda izsiljevanje in ena največjih težav njegove verjetno najslavnejše zgodbe.

Disney, nasprotno, uporabi le Andersenov okvir in nekatere like, ki v veliki meri odvzamejo naslovni junakinji odgovornost za (pogosto napačne) odločitve. Ariela je najstniška upornica, ki ne spoštuje avtoritete, na vsak način hoče doseči svoje, se pri tem ne ozira na bližnje, ki jih bo s tem prizadela, in na koncu je za svoje obnašanje seveda nagrajena. Veliko je akcije, veliko je petja, konec je srečen, globina lika glavne junakinje pa na ta račun trpi. Priredba je dobra, a ne doseže Andersenove. Če bi radi dobro priredbo, vsekakor preberite Ribiča in njegovo dušo Oscarja Wilda, ki je pravljico prav tako napisal pod vplivom Andersenove. Toda če se je Andersen osredotočil na pravljično bitje, ki bi rado dobilo dušo, je tu v ospredju človek, ki bi se rad duše znebil, da bi lahko srečno zaživel s pravljičnim bitjem. Seveda je tudi v tem primeru tragičen konec neizogiben.

Pri nas (in v večini srednje in vzhodne Evrope) so bolj od morskih deklic znane vodne vile in povodni možje, ki se zadržujejo ob vodah (kje pa drugje), a njihova vloga se je skozi čas iz poosebitev naravnih sil, s katerimi so si naši predniki pomagali razlagati naravne pojave, spremenila predvsem v opozorilo. Voda je za življenje nujna, voda je tudi lahko zelo očarljiva, vendar je prav tako smrtno nevarna. V vodi otroci mimogrede utonejo, zato so zgodbe o vodnih vilah (včasih podprte z utopljenkami in detomorilkami) starši uporabljali predvsem za strašenje objestnih otrok, ki so se vedno radi potikali ob vodi. Nevarnost vode in vsega, povezanega z njo, je čudovito opisal tudi France Prešeren v zgodbi o Urški in povodnem možu.

Poleti se nam bližina vode zdi še pomembnejša kot sicer. Uživajte torej ob njej, a vseeno ne pozabite na njene nevarnosti. Morske deklice, takšne in drugačne, so še vedno z nami.

Vse slike so v javni lasti:

http://mythology.eklablog.com/the-odyssey-of-homer-by-john-flaxman-a183842174

https://myfairyland.jimdofree.com/mermaid/

https://andersenovepravljice.yolasite.com/

https://mycoloringland.com/

https://jessie-m-king-fairy-world.carrd.co/