Malo pomembnega je izgovorjeno v večjem delu Obljube (A Promise, 2013), posneti po romanu Stefana Zweiga. Režiser poskuša to nadomestiti s filmskim jezikom, v tem primeru z barvami in s premiki kamere, ki naj bi bili neopazni in naj bi tako pustili neopazno sled pri gledalcih. Mladi Friedrich Zeitz se v Nemčiji leta 1912 zaposli v železarni bogatega Karla Hoffmeistra. "Nobenega neposrednega stika ne boste imeli z gospodom Hoffmeistrom, našim generalnim direktorjem," mu pove tajnica. "Ne smete ga motiti iz nobenega razloga." Friedrich ga sreča že isti večer, ko se direktorju mudi domov k ženi. Friedrich odkrije Hoffmeistrovo skrivnost: da je starejši moški hudo bolan, da pravzaprav umira, in to skriva pred zaposlenimi. Tako Friedrich prevzame njegove naloge v železarni, da bi on lahko počival doma. Ko mu Hoffmeister predlaga, naj se vseli v njegovo vilo, Friedrich zapusti svojo proletarsko ljubico in to tudi stori.

Tu sreča Hoffmeistrovo veliko mlajšo ženo Lotte. Pogosto se pogovarjata. Ona mu pove, da ima najraje od vsega glasbo. Razen, hitro doda, svojega moža in sina. Igra klavir. Friedrich postane hišni učitelj njenega sina Otta. Lotte in Friedrich skupaj peljeta fantka na podeželski sejem. Gresta v opero. Razvija se skrita, neizgovorjena ljubezen. Veliko je skritih pogledov. Vse vodi k priznanju ljubezni, obljubi iz naslova in k njenim posledicam.

Laconte uporabi različna vizualna sredstva, da bi prikazal neverbalno strast Friedricha in Lotte. Barvna paleta, recimo, je pridušena, tako da se počutimo, kot da bi gledali razne odtenke sivine. Občasno je vse prekrito s hladno modro barvo, tako da se zdi ženska, ki obeša perilo, skoraj enake barve kot perilo, to pa je skoraj enake barve kot dvorišče, na katerem stoji. Lacontova kamera je nemirna, tako naj bi izrazila strast, ki leži pod to sivo enoličnostjo. Kamera se premika naprej in nazaj, hitro se približa nekem liku in se naglo ustavi. Nekateri premiki ne vodijo nikamor, ker jih rez prekine. Isti kadri se ponavljajo v različnih kontekstih. Kadri so vedno nestabilni. Ko sta Lotte in Friedrich skupaj, naj bi nemirna kamera upodobila njuna nemirna čustva.

Imel sem čas opaziti premike kamere in jih pri tem tudi zapisati, ker me osrednja zgodba niti najmanj ni pritegnila. Obljuba se mi zdi inertna; povzroča tisti obupen občutek pri gledalcu, ko mu postane jasno, da gleda zares slab film. To je občutek, da gleda igralce, ki se preizkušajo v vakuumu; kot da nastopajo na odru v praznem gledališču. Ne vem, koliko je za to kriva režija in koliko igralci, čeprav bi rekel, da gre predvsem za Lacontov neuspeh. Alan Rickman ni slab v vlogi starejšega moškega, čigar namere so nejasne. Richard Madden in Rebecca Hall sta v vlogah Friedricha in Lotte enaka ničli; čutiti ni prav nobene strasti, skrite ali kakršne koli druge. Njuna slučajna srečanja, izleti s otrokom, večerje z možem bi morali prekipevati od skrivnega hrepenenja, ampak njegova enolična potrtost in njena medlost ne ustvarita kemije. Ona deluje še posebej ravnodušno: kot da je ljubimec in tudi sam film ne zanimata.

Tu in tam je kakšen dober trenutek, ko Friedrich ovohava klaviaturo, na kateri je igrala Lotte, ali pa posnetek ženske, ki teče ob vlaku, s katerim odpotuje njen ljubimec. To je prava filmska podoba, ki je močna zgolj zato, ker obuja spomin na druge in boljše filme. V glavnem pa je to film, ki je preveč ponosen na svojo domnevno subtilnost, tako da ta postane očitna. Vsak skriti pogled, neroden gib in ambivalenten izraz na obrazih junakov postane takoj opažen in zaradi tega nič subtilnejši , kot bi bilo kričanje. Morda je bil namen režiserja, da odtuji gledalca na »brechtovski« način, da bi ta dojel pravi pomen drame. Ampak zgodba, ki jo film pripoveduje, je znana do te mere, da je banalna. Laconte ne zmore ničesar izvirnega povedati o ljubezni, hrepenenju ali zvestobi. Takšen film je uspešen le, če nekaj čutimo do glavnih likov. Če ne čutimo ničesar, potem vsi trzaji kamere in manipulacija barvne palete prav nič ne pomagajo.