Navkljub opozorilom in javnim pozivom, da naj zaradi onesnaženosti ozračja starejši ter bolniki s srčnimi in pljučnimi težavami ves dan ostanejo v zaprtih prostorih, se popoldanskemu rekreativnemu teku ob Temzi na vzhodnem robu mesta niso odpovedali ravno vsi. Tekajoč ali pač ne, kdor koli je bil popoldne zunaj, je vohal nekaj peščeno prašnega. Tudi gladkost ustne sluznice ni bila prava. V zraku je nekaj čudnega. Celo brezplačni popoldnevnik Evening Standard je na prvi strani poročal, da se je svojemu vsakojutranjemu lahkotekaškemu treningu odrekel tudi premier David Cameron.

Britansko prestolnico je že pred dvema dnevoma zajel precej nenavaden vremenski pojav. Mešanica puščavskega prahu in smoga je po tednu suhega vremena dosegla obrise tistega, po čemer je bilo mesto neslavno že pred desetletji. Meglica in sorazmerno slaba vidljivost sta bili takoj zaznavni. Vseeno pa to ni bila prava megla.

Ob gledanju starih filmskih posnetkov in fotografij je mit o Londonu velikokrat zadel ob vzajemno privlačnost med mestom in meglo. Toda to so bili povsem drugi časi. Tedaj so meglo krepila tisočera odprta sobna ognjišča. Kamini so najpogosteje greli le po en prostor. Večja stanovanja je tako ogrevalo tudi deset ognjišč. In v teh se je kurilo ne posebej kakovosten premog iz jugozhodne Anglije in Walesa. Enako gorivo je izkoriščalo tudi trideset termoelektrarn, ki so v Londonu in njegovi okolici delovale še vse tja do začetka osemdesetih let minulega stoletja.

Spomin na londonske meglene noči vselej prikliče tudi omemba pisatelja in dramatika Charlesa Dickensa - on je tisti skrivnostni mož s klobukom, pipo in širokim površnikom, ki se sprehajaje približuje soju luči pod cestno svetilko. Znan meglen, zelo meglen prizor, mar ne. Londončani sicer razmeram, ki so mesto prizadeli med 5. in 9.decembrom leta 1952, pravijo Great Smog ali veliki smog. V tednu, ki je sledil, je umrlo 4000 ljudi, več kot 100.000 meščanov pa je zbolelo, predvsem na pljučih. Bogato fotografsko zbirko iz tega obdobja hrani Londonski mestni muzej, Museum Of London, ki domuje na robu slavnega stanovanjsko-poslovnega kompleksa Barbican med Clerkenwellom in Cityjem. To je bilo hkrati obdobje najbolj onesnaženega ozračja, popisanega v Veliki Britaniji kadar koli - v deželi, kjer je v resnici najbolj eksotičen vremenski pojav med vsemi - brezveterje!

Danes je odprtih kurišč občutno manj. Drži pa, da je v mestu več dizelskih pogonskih motorjev. Vseeno je najbolj res, da London preprosto ni več megleno mesto, kot je nekoč bilo. Megla je tudi pozimi redkost. Metropola in vsi njeni izpuhi meglo oziroma smog (= smoke + fog ali dim + megla) poudarjajo. Niso pa edini krivec zanjo. Kot epicenter zračne nesnage v jugovzhodni Angliji se je v preteklih dneh omenjalo območje prav vzhodno od Londona. Nad grofijama Kent in Essex je bilo. Obe sta kar gosto poseljeni, vseeno sta še vedno šteti med agrarne pokrajine. Tam je megla še pogostejša kot v mestu. Lani septembra je na avtocestnem mostu Sheppey zaradi megle in poledice verižno trčilo kar 130 vozil.

Pregovorno vetrovi nad Londonom pihajo proti vzhodu. To naj bi bil tudi glavni vzrok, zakaj je zahod bolj gosposki od vzhoda. V obdobju intenzivne industrializacije je veter smrad in izpuhe odnašal na drugo stran. Načeloma je tako še danes. Na vzhodnem robu Kenta in Essexa pa je že Rokavski preliv ali Severno morje. Tam gibanje zračnih mas zastane in ko veter povsem oslabi ali se vzpostavi anticiklon, se pojavi megla. Ta bo jutri popoldne dokončno spihana iznad Londona. Sledi o prahu in smogu pa bo dokončno izplaknil nedeljski dež.