Doslej so ženske tekmovale na nesorazmerno krajših razdaljah. Sprinterske tekme so bile le na določenih prizoriščih krajše za kakšnih sto metrov, tekme na razdalji pa vsaj za tretjino, če ne za polovico. Razlike so bile tako velike, da je šlo za povsem drugačne discipline – kot če bi v atletiki primerjali polmaraton in maraton. To sezono bodo razdalje za vse enake; poleg sprinta še 10 km, 20 km in 50 km. Utemeljenih razlogov, zakaj ženske ne bi mogle tekmovati na enakih razdaljah kot moški, ni. Predvsem ne fizioloških. Drži, da tu telesne predispozicije govorijo v prid moškim, vendar ženske dosegajo v povprečju le 10 odstotkov slabše rezultate.

Discipline so v mnogih drugih športih izenačene že več desetletij, zato je edino spodobno, da je spremembo v 21. stoletju doživel tudi tek na smučeh.

Najpogosteje slišan protiargument je, da se z izenačitvijo razdalj gledanost teka na smučeh ne bo povečala. Ta trditev se sploh ne nanaša na vprašanje, ki ga sprememba naslavlja, obenem pa ni utemeljena. Če bi bila matematika gledanosti tako preprosta, zakaj Dirka po Franciji, kjer se več ur trajajoče etape vrstijo dan za dnem, tri tedne zapored, pritegne toliko gledalcev po vsem svetu? Privlačnost športa za publiko je veliko bolj kot od trajanja odvisna od konteksta, športnikov in zgodb, ki jih spremljajo. Dinamike v smučarskem teku ne manjka, uspehov tudi ne, zgodbe pa še čakajo, da bodo povedane. Izenačitev razdalj je ena izmed njih, sploh če jo obravnavamo iz širše družbene perspektive. Zanimivo bi bilo, če bi že zdaj začeli razmišljati tudi o statusu transspolnih športnikov; to področje bo v prihodnosti zagotovo treba nasloviti. Sicer pregovorno konservativna Mednarodna smučarska zveza bi tu lahko orala ledino.

Medijska (ne)pozornost ni nepomembna, še več: je ključni razlog, zakaj je ženski šport deležen manjšega zanimanja publike. Manj programskega časa ne pomeni le manjše gledanosti, temveč tudi manj védenja, razprav in dram, ki pritegnejo občinstvo. Čeprav težko preslišana in neutemeljena, šovinistična prepričanja o nezanimivosti, celo negledljivosti, ženskega športa v resnici nimajo prav velike teže pri odločitvah večine gledalcev. Seveda ženski in moški šport nista enaka (kar pa ne pomeni, da je kateri od njiju slabši), zato bo vsak, ki si a priori ne dovoli uživati v nečem drugačnem, razočaran. Posledica zgodovinske zapostavljenosti ženskega športa je, da je marsikatera panoga slabše razvita, razlike med tekmovalkami so večje, kakovost pa ni na ravni njihovih moških kolegov. Postopen razvoj lahko v zadnjih letih spremljamo pri ženskih smučarskih skokih, primer dobre prakse pa je zagotovo nogomet. Še pred kratkim je bil to marginalen šport, a je zaradi sistematičnega razvoja močno napredoval. Letošnje evropsko prvenstvo v Angliji je dodobra vzbudilo zanimanje javnosti in podiralo rekorde v gledanosti, saj si je prenose tekem v živo ogledalo kar 385 milijonov gledalcev. Za primerjavo: gledanost vseh (tako moških kot ženskih) tekem svetovnega pokala v teku na smučeh letos v celi sezoni najverjetneje ne bo presegla 700 milijonov gledalcev.

Mnenja tekmovalk o izenačitvi razdalj so seveda različna, krešejo pa se predvsem glede smiselnosti izbora razdalj. Pomisleki, da bi jih večje razdalje odvrnile, so odveč. Ne smemo pozabiti, da govorimo o vrhunskih športnicah, ki telesne napore poznajo in obvladajo že do potankosti. Največ se razpravlja, ali je 50 km, ki je na sporedu tako ali tako le enkrat v sezoni, za dekleta preveč. Ni. Bodite brez skrbi, glejte in uživajte, tek pa prepustite nam, ki imamo take izzive rade. Argumenta, da je "pretežko" od tekmovalk ne boste slišali, čeprav je za marsikatero zelo neintuitivno biti izenačena z moškimi kolegi.

V smučarskem teku je bil položaj žensk že zdaj precej enakopraven. Denarni sklad je za moške in ženske enak, gledanost moških tekem le nekoliko večja. Smiselno je, da se tekmovanja odvijajo na isti dan in na istem prizorišču. Ženska tekmovanja imajo že dolgo zgodovino – prvič so ženske v smučarskem teku nastopile na olimpijskih igrah leta 1952, veliko prej kot denimo v kolesarstvu (1984) ali nogometu (1996). Za publiko so morda celo privlačnejša, ker na njih ni taktiziranja, in če pri moških prevladujejo skandinavski in ruski tekači, tu na vrh pogosteje najdejo tudi tekačice iz drugih držav. V Sloveniji fantje in dekleta vse od otroških kategorij pa do reprezentance trenirajo skupaj, kar je dobro za vse, saj je spekter izmenjanih znanj, izkušenj in razmišljanj veliko širši. Pameten trener razlikuje med posamezniki, ne med spoloma, zato se (nepoštena) praksa, da se dekletom kar pavšalno predpiše malo manj treninga kot fantom, opušča. Kljub dobrim izhodiščem ima tudi tek na smučeh podobne probleme kot drugi športi. Še vedno je veliko manj tekmovalk in razlike med njimi so večje, manj je trenerk, manj serviserk. Razkorak je verjetno še večji v neprofesionalnih sferah, kjer se s športom že na splošno ukvarja manj žensk.

Svet športa ni izolirana entiteta, neobčutljiva na še vedno pretežno patriarhalno družbeno vzdušje. Poleg povsem praktičnih razlik med moškim in ženskim športom, ki jih lahko kvantificiramo z razdaljami, gledanostjo, finančnimi vložki ali s številom tekmovalk, ne moremo mimo vseprisotnih, bolj ali manj očitnih seksističnih in pokroviteljskih podtonov. Velja pa tudi obratno; da imajo spremembe znotraj športa pomen tudi v širšem družbenem kontekstu. V športu se lomijo tabuji in brišejo subtilno priučene družbene vloge, ki od žensk zahtevajo poslušnost, odvisnost in podrejenost. Poleg izobraževanja je šport eno od glavnih področij, ki ženskam omogoča ovreči prepričanje, da so zgolj konstrukt iz rebra nekega Adama. Morda to ni stvar teka na smučeh ali držav, kot je Slovenija, kjer je enakopravnost vsaj na papirju zagotovljena, vendar nam retrogradne smernice, ki vznikajo v premnogih zahodnih "demokracijah", dajejo vedeti, da nikdar ne smemo počivati na lovorikah.