"Danes je jokala," mi je povedala. "Gledala je prvo homoseksualno poroko v Franciji in jokala," ponovi.

Na spletni strani Le Nouvel Observateurja so okoli šestih prenašali poroko, delček sem si ogledala tudi sama. Ganljivo, kot so ganljive vse poroke, vendar se me je ta še posebej dotaknila. Francija kot država, kjer je Cerkev že stoletja ločena od države, je končno postala prostor, kjer lahko svobodno odločitev oznaniš tudi javno in jo uradno potrdiš, kar pomeni dedovanje, socialno zavarovanje in druge pravice, ki izhajajo iz zakonske zveze.

Če pogledate na forume pod novice o poroki, boste videli komentarje v slogu - "zakaj toliko hrupa okoli homoseksualne poroke, zakaj morajo mediji toliko o tem pisati, mene to res ne briga, sem heteroseksualec ali heteroseksualka". Super, res ni treba o tem pisati, ravno tako ni treba pisati o tem, kako onesnaženo je okolje, kako ogrožene so živali - dokler bomo živeli mi, se ne bo nič spremenilo, potem pa – to nas res ne briga. Sebično razmišljanje. Morda sem vprašanje banalizirala s primerjavo, vendar menim, da ga je treba.

Spomnim se pogovorov, ki sem jih imela z nasprotniki družinskega zakonika glede poveličevanja vprašanja homoseksualnosti. "Samo o tem se še govori," so mi očitali. "Zakaj ne govorimo, kako težko dandanes živijo upokojenci, kako težko je materam samohranilkam, samo homoseksualci so glavni." Vedno sem vprašala, zakaj? Ali smo o homoseksualnosti govorili pred sto leti? Smo o tem pisali v 50., 60., 70. letih? V osemdesetih se je potihem začelo šušljati in pojavili so se pogumni, ki so se opredelili. Spomnim se, da se mi je tedaj to zdelo izjemno pogumno dejanje, čeprav se je za mnoge prej vedelo, da so istospolno usmerjeni, toda skrivali so se, podobno kot nekateri to počnejo danes, da jih družba ne bi linčala. Tisti pogumni, ki si upajo pokazati, da ljubijo isti spol, naj imajo zato možnost, da z ljubim delijo dobro in zlo tega sveta.

Jean- François mi je povedal, da se zdaj počuti bolje, da se mu zdi, da je enako vreden kot vsi preostali. Jasno mi je bilo, zakaj je jokala mama. V zgodbi o homoseksualcih vedno pozabljamo, da gre za otroke, ki imajo očeta in mamo. Pozabljamo, da starši ravno tako ali pa še bolj trpijo kot njihovi otroci. V Sloveniji starši trpijo tudi zato, ker vedo, da njihov otrok nima pravice proslaviti svoje ljubezni in se zavezati soprogu, da bo z njim v dobrem in zlu. Vsa družina je tako izobčena in takih družin ni malo.

Vsi tisti, ki v Sloveniji, Franciji in po svetu protestirajo proti homoseksualnim porokam, naj pomislijo, da je ali bo morda njihov otrok, vnuk, nečak ali kdo od družine homoseksualno usmerjen in da mu družba ne more in ne sme odrekati osnovnih pravic. Pomislijo naj na vse mame, ki ne morejo prisostvovati poroki svojega otroka, ker se nekomu zdi, da lahko sodi o življenju nekoga drugega v imenu svojih otrok, ki jih za mnenje sploh ne vpraša, ali v imenu neke religije, ki z jezikom sovraštva do drugačnih poziva k ljubezni do Boga.

Le kako lahko ljubiš Boga, ki je prek prerokov sporočal: "Ne sodi, da ti ne bo sojeno," obenem pa si drzneš soditi? Kako lahko spoštuješ sočloveka, če mu odrekaš osnovno pravico, pravico do ljubezni in to do ljubezni pred obličjem države, da si ne drznim pomisliti na to, da bi bilo mogoče pri nas skleniti zvezo pred obličjem Boga?

Z Jeanom- Françoisem sva nazdravila pogumnemu Françoisu Hollandu. Vemo, da ni kaj prida predsednik, da njegovo vlado pretresajo škandali. Vemo za vse njegove pomanjkljivosti, pa vendar. V zgodovino se je zapisal kot predsednik z jajci. Uspelo mu je nekaj nemogočega. Zanima me, kdaj se bo v Sloveniji našel predsednik ali predsednica, ki mu ali ji bo uspelo isto: POROKE ZA VSE.

Lep pozdrav iz Bruslja.

P.S.: Glede prejšnje kolumne: "Hvala Adrii-Airways za poceni ponudbo do Koebenhavna. Čakamo še poceni progo do Berlina, Pariza in Londona …"