Tisto, kar me je navdušilo, ko sem ga prvič videl v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v filmu Butley, je njegova sposobnost, da naredi samouničenje razgrajaško zabavno. Gledamo ga, kako pred nami razpada, in se smejimo. Butley je sicer grozen človek, a Batesov duh in vitalnost ter briljantno tempirana igra iz te zgube ustvari živo in pomembno bitje.

Bates, ki je umrl leta 2003, bi letos praznoval osemdeseti rojstni dan. Od konca petdesetih let do smrti je v gledališču nizal uspehe, posebej kot interpret sodobne drame in Čehova. Njegova filmska pot pa je vijugava: od plahega mladeniča do enega najbolj erotiziranih igralcev šestdesetih, od seks simbola srednjih let do spoštovanega karakternega igralca. Bates je bil pogosto le na robu zvezdništva. Morda je šlo za izbiro vlog. Morda zato, ker so nekatere njegove najboljše filmske vloge ustvarjene po priredbah gledaliških dram, kot je bil Hišnik (The Caretaker, 1963, Clive Donner) po drami Harolda Pinterja ali tudi Butley. Morda pa zato, ker je njegov čeden videz prepričal gledalstvo, da je zvezdnik, saj je bil pravzaprav od samega začetka karakterni igralec, ki se zatopi v vlogo, namesto da bi jo spremenil v različico samega sebe.

Plahost in poželenje
Ko pogledamo njegove mladeniške vloge, ne preseneča, da je svoj prvi gledališki uspeh doživel v prelomni drami Johna Osborna Ozri se v gnevu (Look Back in Anger) leta 1956, ne v glavni vlogi gnevnega Jimmyja Porterja, ampak kot njegov prilagodljivi prijatelj Cliff.

Na platnu je sprva deloval kot fant. Njegova igra je bila nevsiljiva, skoraj minimalistična. Ni imel, vsaj ne na filmu, tiste samozavestne oblastnosti, kot so jo imeli njegovi vrstniki v dobi »britanskega realizma kuhinjskih korit«. V zgodnjih šestdesetih je na platnu deloval zadržano, nekako neodločen in nedoločen, čeprav všečen; izmikajoči se mož, ki veliko obeta. V Grku Zorbi (Zorba the Greek, 1964, Michael Caccoyanis) je ustvaril prebadajoči portret slabotnosti in nemoči. Igral je sramežljivega mladega Angleža, ki ga na Kreti o življenju uči Anthony Quinn in o strasti mlada vdova Irene Papas. V njunem prizoru ljubljenja jo objame kot otrok mater. Ko pa jo vaščani preganjajo in ubijejo, ji ni zmožen pomagati. Stoji in nemočno gleda. Čutimo njegovo osramočenost, in tudi sami se čutimo osramočeni namesto njega; to je človek, ki se prvič sooči z nasiljem in z lastno nezmožnostjo. Tako minuciozno odigrane vloge ne ustvarjajo zvezdnikov. Morda zvezdništvo ni za igralca, čigar največji dar je razkrivanje lastne slabotnosti. Tudi njegova z oskarjem nominirana igra v filmu Ujetnik (The Fixer, 1968, John Frankenheimer) je sicer impresivna, ampak tudi nekako pasivna.

Naslednje leto je nastopil v Zaljubljenih ženskah (Women in Love) režiserja Kena Russlla, v enem prvih (in še vedno redkih) »mainstream« filmov s frontalno moško goloto. Morda je njegova pasivnost na platnu pomagala, da v tem filmu postane predmet poželenja kamere. Zaljubljene ženske vsebujejo slavni prizor nage rokoborbe med njim in Oliverjem Reedom, šokantnim za tisti čas. Ampak neki drugi prizor je značilnejši. Bates teče skozi gozd in se slači ter se na koncu nag valja v vresju. Russell uporabi upočasnjeno gibanje, fetišizira Batesovo telo, snema z mehkim fokusom. Igralci so redko tako posneti, in Bates med tekom izvede pravi striptiz za kamero. Zdi se, kot da se je z duhom in telesom predal objektifikaciji kamere, ki ga spremeni v predmet poželenja.

Profani klovn
Njegova največja vloga je bil človek, ki si ga nihče ne želi. Bates je prvič nastopil v drami Butley angleškega pisatelja Simona Graya na odru v Londonu leta 1971. Filmsko različico je režiral Harold Pinter tri leta pozneje. Gre za Bena Butleya, docenta angleške literature, ki ga isti dan zapustita žena in homoseksualni ljubimec. Ne le to. Njegovi kolegi objavljajo knjige, medtem ko Butley očitno ne bo nikoli končal študije o T. S. Eliotu, ki jo že leta piše. Slika Eliota se je odluščila od zidu njegove pisarne, v kateri se film odvija.

Butleyu se je življenje zmuznilo skozi prste. On se odziva z nenehnim virtuoznim zmerjanjem, z mešanico otročjih rim, izzivalnosti, norčevanja, preizpraševanja, roganja. Je nemogoč človek, ki patološko uničuje vse, kar mu nekaj pomeni. Ko ga žena vpraša, ali želi, da se vrne k njemu, on odgovori: »Pogosto, ampak ne za stalno. Odgovor, kot bi ga dal Groucho Marx, a v realističnem dramaturškem svetu, v katerem takšne besede niso brez posledic.

Če bi bila drama bolj religiozno navdahnjena, bi lahko rekli, da je preklet; človek, ki ga bi z ustreznimi spremembami našli pri Dostojevskem ali Grahamu Greenu. Iskreno sovraži povprečnost svojih študentov. Njegovo sesuvanje eseja neke študentke je sicer smešno, ampak hkrati kruto in sebično. Saj nas Butley zabava; je eden velikih profanih klovnov odra in filma. On pleše okoli brezna obupa. V (redkih) trenutkih, ko molči, nam Bates pokaže globino njegovih čustev. Ko njegov ljubimec zadnjič zapusti pisarno, medtem ko neki drug študent bere naglas Eliota, je Butley sam v kadru. Bates poda jedrnato pantomimo izgube in bolečine, ki se konča s pogledom neskrite, nežne ljubezni. Čeprav je ustvarjen za oder, je Batesov Ben Butley eden velikih filmskih likov sedemdesetih.

Novi moški
Bates se je najbolj približal hollywoodski slavi z vlogo v filmu Svobodna ženska (An Unmarried Woman, 1978, Paul Mazursky). Z njo je postal referenčna točka razprave v ZDA o novih podobah moškosti. Igral je Saula, slikarja, ki ga sreča junakinja filma Erica (Jill Clayburgh), intelektualna in občutljiva Newyorčanka, ki jo je zapustil mož. V odmevnem komentarju v časopisu The New York Times je harvardski sociolog Paul Starr zapisal, da Batesov lik predstavlja moškega, ki je "močan in ljubeč, zmožen intimnosti, ki se ne boji obveznosti, ki je možat, ampak ne dominanten".

Odmeval je pri Američankah, in veliko se jih ni strinjalo z Eriko, ko ga na koncu zapusti. S svojo bradato angleško toplino je Bates postal del popkulturnega leksikona. Ko je dve leti pozneje Goldie Hawn v komediji Vojakinja oziroma Private Benjamin rekla, da nikoli ni dojela Svobodne ženske, ker bi se sama takoj poročila z Alanom Batesom, je občinstvo točno vedelo, o čem govori.

S tem filmom in Vrtnico (The Rose, 1979, Mark Rydell) z Bette Midler je Bates v sedeminštiridesetem letu starosti stal na pragu skromnega filmskega zvezdništva v Združenih državah. Odločil pa se je, da zapusti Hollywood. Že istega leta, ko je igral Saula v Svobodni ženski, je posnel film Krik (The Shout, 1978, Jerzy Skolimowksi), v katerem je igral temnejšo podobo moškosti.

Bil je Charles Crossley, mož s krikom, ki ubija. Pojavi se kot klatež v dolgem črnem plašču in se vsili v življenje nesrečnega mladega para. Paru med kosilom pove, da je nekoč, ko je živel med avstralskimi domorodci, imel otroke, ampak jih je ubil. "Vedel sem, da bom nekega dne odšel," reče mirno, med kosilom. "Nisem želel pustiti ničesar za sabo … Vas to moti, da sem ubil otroke?" Dobro je igral norost. Njegova intonacija glasu, razmiki med besedami in nemirne oči so izražali dojemanje sveta in tok misli, ki sta nespoznatna. Bates je obvladal svojo obrt in rezultat je podrobna uprizoritev norca in seksualnega fašista. Bil je daleč od tolažilnega "novega moškega", s katerim je za nekaj časa zablestel v Hollywoodu.

Z odhodom iz Hollywooda se je Bates končno odpovedal možnosti filmskega zvezdništva. Igral je zapletene ljudi; like s skrivnostmi, s kaotičnimi dušami: vohun Guy Burgess, Sergei Diaghilev, Hamletov očim. Bil je popoln kot stari propadli plemič, nečimrn, a tudi nemočen v filmu Češnjev vrt (The Cherry Orchard, 1999, Michael Caccoyanis) po drami Antona Čehova. Kot batler Jennings, ki skriva svoj alkoholizem in sramoto je bil odličen član odličnega ansambla v Gosford Parku (2001) Roberta Altmana. Do konca je ostal tisto, kar je vedno bil: človek, ki kot neki lik iz Čehova ni imel volje, da postane veliki zvezdnik. Bil je pa veliki igralec.