Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci", imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.

Najprej: "Brez panike! Slovenščina ni prvi jezik, ki so mu Avstrijci storili silo … le poglejte, kaj so storili nemščini!"

Nič tako groznega, pa čeprav jo prepovejo, ne morejo storiti s slovenščino, česar že ne bi prej storili z nemščino. Avstrijci so Goethejev jezik spremenili v nejasen tok žlobudranja in pogrkovanja in nekdanji mariborski župan ni zaman ločil nemščine in avstrijščine. Takrat so se mediji njegovi izjavi, da bo neka publikacija natisnjena tako v slovenščini kot avstrijščini, smejali, a Franc, pravi ded, je že vedel, kaj govori.

Avstrijsko maličenje nemščine ima tudi svoj praktični dokaz, avtor teh vrstic ga je neštetokrat videl. Ko gredo Nemci izkusit vinski turizem južne Štajerske, pogosto ne vedo, ali so v Sloveniji ali v Avstriji. Pokrajina je identična, meje ni več, vina so podobna, razumejo pa ne ne enih in ne drugih.

Ampak mi nemščine ne moremo obvarovati kvarnega vpliva "holcarske fonetike", naša naloga je, da predvsem poskrbimo za slovenščino. Vsak nekaj starejši se spominja dramatičnih poročil o zborovanjih rjavosrajčnih prenapetežev po koroških dolinah in še nedolgo nazaj sporne politične kariere osončenega Haiderja. Z evropsko integracijo, z zlomom totalitarnih režimov, pa tudi z vsaj delno restavracijo predrevolucionarnih vzorcev smo menili, da smo se severnim sosedom usedli v dušo do te mere, da so nas začeli vsaj tolerirati, če že ne odobravati. In če ne že nas, vsaj našo manjšino. Pa smo se, če sledimo predlogu pokrajinske ustave, zmotili. Tako smo spet na začetku: pri diplomatskih notah, vihanju rok v nemoči in pri dramatičnih poročilih o manifestacijah izpod režijske taktirke Leni Riefenstahl. Zdi se, da razen katoliške nastavitve še drugega lica Slovenija nima primernega orožja, s katerim bi se uprla očitni in brezsramni provokaciji koroške deželne politike.

Pa jo imamo … Uporabiti moramo orožje gospodarske blokade!
Gospodarska blokada je mogočno orožje in Slovenci smo ga bili v preteklosti že večkrat deležni. Vsake toliko so naši nekdanji bratje konec osemdesetih let preteklega stoletja prenehali kupovati Krkino kozmetiko, Gorenjeve televizorje ali Palomine izdelke kot kazen za politična stališča slovenske vlade ali celo za dejanja celotnega naroda. Gospodarska blokada ali blokada izdelkov je ne le mogočno gospodarskopolitično, temveč tudi simbolno orožje. Zdi se, da sodobna blokada Rusije vladarjev Kremlja ne jezi toliko zaradi same gospodarske škode, kot zaradi med vrsticami skritega podcenjevanja mogočne države.

In prav po tem orožju moramo seči Slovenci. Avstrijo, še posebej avstrijsko Koroško, moramo gospodarsko blokirati. "I, s čim?" poreče skromna slovenska duša. "Kaj pa imamo mi, česar nimajo na avstrijskem Koroškem boljšega in v izobilju?"

Res je, da so sosedi veleblagovnica evropskega blagostanja, ampak v eni sami kategoriji pa jih le držimo za prašnike.

Avstrijski oziroma koroški turizem je na veliko odvisen od koroških smučišč. In koroška smučišča so na veliko odvisna od slovenskih smučarjev. Kljub napihovanju in reklami se koroška smučišča ne morejo primerjati s salzburškimi ali bog ne daj tirolskimi in številna so tik pred stečajem. Nekatera so celo že zaprla svoje žičnice. Eni izmed tradicionalnih gostov koroških smučišč smo na smučanje blazni Slovenci. Te dni smo v počitniškem času na smučiščih severno od Karavank slišali več slovenščine kot, prosto po Kanglerju, avstrijščine. Za to ne potrebujemo ne statistike ne trdnih dokazov, temveč samo nekajurni obisk Mokrin ali Osojščice, Pece in preostalih slovenskih krajev, kjer so severni sosedje pripeli svoje jeklenice.

Blokirajmo jih! Njih bo bolelo, mi bomo privarčevali. In če spomin ne vara, ne bomo prvi. Pred desetletjem in več, ko se je Haider kot kancler skoraj vselil v vladno palačo, so Nemci in Nizozemci deklarativno odpovedali zimovanja v do takrat elitnem Bad Kleinkirchheimu. Ni nam treba drugega, kot le ponoviti njihovo akcijo izpred nekaj let, če ne drugega, bodo zastrigli z ušesi, ali dvignili obrv v koroškem turističnem gospodarstvu, ki je vlečni konj pokrajine pred bankrotom.

Ob tem, da bomo sosede s tem opozorili, kako je sosedstvo dvosmerna cesta oziroma da si lahko prevedejo dele naše himne, pa bomo za manjšino naredili nekaj konkretnega. Ker od repenčenja v slovenskem parlamentu odrasla igralska skupina na Selah, ki je na oder z odrekanjem, načelnostjo in trudom postavila Molierovega Zdravnika po sili, nima nič.