Državljani smo zaradi strahu in negotovosti precej benevolentno sprejeli omejitve združevanja in gibanja, ki jih vlada uvaja v boju zoper koronavirus. A to nikakor ne sme biti razlog, da jih oblast prikazuje tako samoumevne kot denimo finančne pomoči gospodarstvu, saj gre v tem primeru (četudi se zdi nujno) za odločne posege v osebnostne pravice in svoboščine posameznika.

Na tej točki se je treba zavedati, da takšni začasni odkloni od civilizacijskih dosežkov naše družbe nikakor ne bodo le kratkoročno zaznamovali. Pri izrednih ukrepih, katere nam premier predstavlja kot orodje spopada z epidemijo – to pa primerja z vojnim stanjem, obstaja zmeraj nevarnost, da se ohranijo še dolgo po izrednih razmerah. Ali pa da obtičijo v podzavesti – ne le državljanov, pač pa predvsem oblastnikov. Zato je na tem mestu transparentnost odločanja in upravljanja nujna, pri čemer vlada tudi na tem področju dela korake stran od dobrih praks; denimo z izključevanjem medijev z novinarskih konferenc, zagotavljanjem neomejenih pooblastil za razpolaganje s proračunom ter vključevanjem vojske v upravljanje notranjih zadev, četudi zgolj na meji.

Poleg tega, da oblast z neznosno lahkotnostjo uveljavlja omejitve in nadzor nad državljani, je diskreditirala ravnanje medicinske stroke pod prejšnjo vlado. Janševa vlada je brez pojasnil odstavila direktorico NIJZ Nino Pirnat, ki si je uspela ob izbruhu virusa pridobiti zaupanje javnosti, istočasno je vlada Inštitut za javno zdravje povsem izključila iz komunikacije z javnostjo. Logičnost in nujnost novih omejitev ter razlago, da je ta kriza podobna vojni brez kemičnega orožja, pa si je uzurpirala politika, ki potrebuje za soočanje s to krizo več vojakov. Reakcije na poročanju medijev o dvigu plač ministrski ekipi (oprostite, določitev najvišjih možnih plač) ravno tako kažejo, da nas čaka zahtevno obdobje.