Prevod te knjige Surovost stvarnega smo pred leti dobili tudi v slovenščini. Sylvester in Bacon skozi celo serijo pogovorov vlečeta niti in poskušata določiti, kaj Bacon pravzaprav počne in kako to počne. Seveda jima ne uspe. Ne uspe jima opisati Baconovih slik niti razložiti, kako Bacon prihaja do rezultatov.

Značilne kose teorij o "sodobni umetnosti" (hja, o trivialnih umetnostih) različnih avtorjev najdete v knjigi East Art Map, ki jo je uredila skupina Irwin. Gre za antropo/socio/kulturo/geopolit ... beleženje.

Če rečemo, da je Bacon pri svojem delu uporabljal rdečo, modro, oranžno, da je slikal z oljnimi barvami na akrilno podlago, nismo povedali ničesar.

Če pa rečemo, da je nekdo razmetal posteljo in jo postavil v galerijo, smo s tem o znameniti umetnini Tracy Emin povedali skoraj vse.

Tudi če rečemo, da je Bacon po navadi slikal figuro v prostoru, da je šlo po navadi za portrete prijateljev ali avtoportrete, nismo povedali ničesar.

Če pa rečemo, da Marjetica Potrč prikazuje tribarvne ilustracije, opremljene z banalnimi napisi, smo o teh izdelkih povedali skoraj vse.

Baconu lahko marsikaj očitamo. Nekateri elementi na njegovih slikah so zafušani tako ali drugače, nekatere njegove slike so zafurane v celoti.

Berkovim slikam ne moremo očitati ničesar. Tam so oči, ušesa, usta, vse lepo izrisano, pobarvano in osenčeno, kot je treba.

Bacona boste težko posneli ali proizvedli kaj podobno močnega. Njegov "jezik" je kompleksen. Zadnji, ki je to prepričljivo dokazal, je razvpiti Damien Hirst. Ta se zadnja leta posveča slikanju "na roko" in svoje slike je nekajkrat tudi razstavil. Hirstove slikarske dosežke je pospremil skoraj soglasen posmeh kritikov. In to je tudi odgovor na vprašanje, zakaj "cenimo" Bacona: ker ga je težko doseči.

Warhola boste posneli z lahkoto. Posnemovalce je nemogoče ločiti od originala.

Roy Lichtenstein vam je všeč ali pa ne. (Meni je všeč, kaj pa vam?) In za to ne potrebujete izobrazbe.

Da bi začeli uživati v Baconovih slikah, si morate kaj prebrati. Na primer neuspešne pogovore, ki jih omenjam zgoraj.

Da gre na koncu koncev za ideje? Seveda. Pri Baconu naletimo na izjemno število izvirnih idej, ki se prikazujejo na njegovih platnih. Pri Aj Veivejevem opusu imamo za zdaj opraviti z eno ali dvema izvirnima idejama. Ampak ideje so tako ali tako sublimno. Nihče ne ve, kaj ideje sploh so, čeprav vsi opletamo s tem izrazom. In ta nezmožnost definicije je še en razlog za zmedenost, šašavost in pokvarjenost, ki vlada v sodobni umetnosti.