Odhod še enega političnega prvokategornika iz devetdesetih, nekdanjega podpredsednika vlade Marjana Podobnika, iz zdaj že obrobne stranke SLS, je zanimiv predvsem za tekmece na desnici. Ta je že nekaj časa v fazi preurejanja. Janša – morda zadnjič – skuša oblikovati zavezništvo, s katerim bi lahko sestavil prihodnjo vlado, hkrati pa svojo "tretjo pot" pospešeno gradi na javnomnenjskih lestvicah še vedno šibka Nova Slovenija. Pretresi v SLS-u bodo skoraj zagotovo dokončno zaprli parlamentarna vrata pred doslej najmočnejšo župansko stranko. Obe "ljudski struji", Zidanškova in Podobnikova, se bosta zato verjetno priključili enemu ali drugemu bloku, ki se vse bolj jasno oblikujeta na desnici.

V središču spora Zidanšek – Podobnik ni le Janez Janša, kot skuša prikazati vrh stranke. SLS se je v letih, ki so jih strankini vidni člani preživeli v vladnih, parlamentarnih in županskih pisarnah, podobno kot druge stare stranke, prekvasil z različnimi interesi in lobiji. Na nož se sedanji in nekdanji predsednik nista udarila zaradi vsebinskih razlik, ampak zaradi volitev vodstva kmetijsko-gozdarske zbornice. Ta velja za tradicionalno oporišče in enega najpomembnejših centrov moči ljudske stranke. Marjan Podobnik je zavezništvo z Janšo sklenil po tem, ko se je pokazalo, da bo to bitko s svojim kandidatom izgubil.

Toda oba prvaka imata dolgo in turbulentno politično zgodovino. Janša zagotovo ni pozabil Podobnikove "izdaje" iz leta 1996, ko je SLS vstopil v koalicijo z Drnovškovim LDS-om, Podobnik pa ne Janševe vloge v ponesrečenem združevanju s SKD-jem leta 2000. Zdaj sta na istem bregu zelo očitno le iz pragmatičnih razlogov in ne zaradi iskrenega političnega prijateljstva. Janša potrebuje zaveznike, Podobnik ni hotel izgubiti odločilnega vpliva v stranki. Še en dokaz: doslej je bil s svojimi radikalnimi pobudami – prvi je, denimo, zahteval ograje na mejah – SDS-u zelo blizu Marko Zidanšek, medtem ko se Marjan Podobnik o tej temi ni nikoli javno izrekal.

Podobnik je torej letel iz stranke zaradi igre moči in zato ker se z mesta predsednika SLS-a očitno nikoli ni zares umaknil. Pričakovati je, da se s porazom ne bo kar tako sprijaznil in da bo, ko bo jasno, kolikšen del stranke bo potegnil s seboj, tako ali drugače podprl Novo ljudsko stranko Franca Kanglerja. Torej enega od potencialnih satelitov SDS-a na prihodnjih volitvah. To bi Zidanška in SLS še hitreje potisnilo v zavezništvo z Novo Slovenijo, ki v tem trenutku na desnici igra vlogo bolj ali manj osamljenega prostega strelca.

Kako bo NSi svojo podobo vse bolj zmerne konservativne stranke združil z v zadnjem času radikalnimi stališči vodstva SLS-a, je drugo vprašanje. Zavezništva in bloki, ki se ta hip oblikujejo na desnici, so še vedno bolj stvar strategije in taktike kot pa različnih političnih konceptov. Pospešeno čiščenje v strankarskih vrstah pa je zagotovo posledica tega, da je politika ta hip v neke vrste "vmesnem času". Volitve so še vedno dovolj daleč (tudi če bi bile predčasne) in hkrati nevarno blizu. Vlada se približuje polovici mandata, obe manjši koalicijski stranki sta že začeli kampanjo, odšel je Dušan Mramor, ključni kreator gospodarske politike Cerarjeve ekipe, v parlamentu pa bosta že jeseni kar dve nevarni interpelaciji.

Vlada je s hudimi praskami preživela serijo pomladnih koalicijskih kriz. Tudi jesenske napovedi niso bistveno bolj optimistične. Aktualni pretresi na desnici bodo sicer zagotovo vplivali na izide prihodnjih volitev. O tem, ali bodo te v resnici šele čez dve leti, pa bo odločalo preurejanje sil na levici.