Mimogrede: zadnji škandal, ki je zatresel Volkswagen, je ob vseh drugih plasteh, ki se jim nameravamo posvetiti v današnjem zapisu, sprožil tudi največjo vojno, ki si jo je mogoče zamisliti - vojno med vozniki bencinskih in dizelskih avtomobilskih agregatov. Nič ni tako latentno nevarnega, ko so dizelski in bencinski častilci, fanatično verujoči vsak v svoj derivat. Ta spopad potem sproži vrsto manjših bitk, kot je tista med vozniki nemcev in francozov, ob vzvišeni asistenci voznikov japoncev. In tako naprej in tako nazaj po neskončnih cestah človeškega napuha.

Pa gremo na škandal. Velika podjetja se razmeroma redko zapletajo v škandale. Če jih primerjamo s politiko, skoraj nikoli. Če že, se zaplete v škandal kakšen tobačni gigant ali kemijska industrija, mogoče še kakšni naftarji. Avtomobilisti skoraj nikoli. Njihova politika je preprosta; ob tem, da ohranjajo planet mobilen, jim je težko kar koli očitati. Razvoj avtomobilov je, vsaj po njihovi interpretaciji, konstanten, z ogromnimi medijskimi in sponzorskimi vložki ostajajo dobri duh kapitalizma.

In potem se pojavi dokazano dejstvo, da so najbolj bleščeči med njimi goljufali pri merjenju izpustov za okolje škodljivih snovi. Poenostavljeno povedano, saj vsi vemo, za kaj gre. Privoščljivo informiranje je bilo v zadnjih dneh vsaj tako pogosto, kot vsiljivost običajnih avtomobilskih reklam.

Najprej razmišljujočega preseneti količina naivnosti in svetohlinstva, nastopajočega v škandalu. Osnovna teza namreč očita Volkswagnu, da se podatki deklarirane oziroma laboratorijsko izmerjene ali med tehničnim pregledom ugotovljene vrednosti izpusta NOX-ov dramatično razlikujejo od vrednosti, ki jih avto izpušča v ozračje med normalno uporabo.

Najprej o naivnosti: podatki iz deklaracij industrijskih izdelkov so kategorija, ki je iz tehničnega pripomočka za zanesenjake že pred časom postala samo marketinška kategorija. Še več; tehnična dokumentacija je iz nenavadne postala absurdna. Katero koli napravo ali izdelek kupite, vas že sam nakup zasiplje z oglaševanjem, z neverjetnimi sposobnostmi naprave in s celotnimi polami tehnične dokumentacije - po navadi natisnjene v večini svetovnih jezikov. Običajno nato izdelki in naprave ne počnejo vsega tega, kar obljubljajo pred nakupom. Ali pa ne počnejo tega primerno dobro … Če imate srečo, najdite pri dedkovem avtu iz sedemdesetih let knjižico z navodili za uporabo. Nato to isto poiščite v predalu svojega avtomobila. Tehnično sta vozili v svojem bistvu še vedno enaki, glede na dokumentacijo pa vi upravljate vesoljsko ladjo. In prav zato je uporabnik do oglaševanja, posredovanja in objavljanja tehničnih specifikacij razvil ciničen odnos. Uporabniki, vsaj brezbrižna večina, na tehnične specifikacije ne damo nič. Namesto da bi nas kot potrošnike tehnični podatki zaščitili, so nas zasitili.

Kategorija izpusta sajastih delcev, v kateri je goljufal Volkswagen, je tako zelo tehnično zapletena, da je velika večina voznikov sploh ni sposobna docela razumeti. Če pa jo razume, pa ji je tako ali tako vseeno.

In na tem mestu pridemo do svetohlinstva. Kdor trdi, da se je odločil za nakup svojega vozila na osnovi takšnega ali drugačnega podatka o obremenitvi okolja, naj prvi vrže kamen! Voznikom nam je vseeno, koliko z vožnjo obremenjujemo okolje. Vseeno naj ne bi bilo vladam, ki vidijo širšo sliko, a vlade so od avtomobilske industrije tako zelo odvisne, da so v veliki večini pametno tiho. Ali pa sprejmejo regulativo, ki je nato ne izvajajo.

Torej, avtomobile kupujemo glede na barvo, obliko, ceno, družinsko zgodovino in čisto nekje na koncu glede na njihovo ekološko sprejemljivost. Celo pri zelenih avtomobilskih tehnologijah, kot je, recimo, hibridni pogon, nas prej vodi korist naše denarnice kot skrb za okolje. Čestitamo ekološko zavedni manjšini, a realnost avtomobilske večine je čim več kilometrov za čim manj denarja. Če ob tem vemo, da več škode zemeljski atmosferi naredijo kravji prdci, pa zadeva sploh postane zabavna.

Potem še naprej: Volkswagnu zamerimo, ker je lagal. Nas prevaral. Izdajal se je za nekaj, počel pa čisto nekaj drugega. Prevarani in upravičeno užaljeni smo kot potrošniki, prizadeto je naše potrošniško bistvo in celo organizacije za našo zaščito so skočile pokonci in požugale proti Wolfsburgu. "Tako se ne dela," vpijejo moralni stebri kapitalizma. Ampak, prosim vas lepo: mar resnično obstaja potrošnik, ki verjame, da so velike korporacije poštene? Če bi bile poštene, ne bi bile korporacije. Sploh pa ne bi bile velike. Ves ta profit po logiki stvari ni mogoč brez instrumentaliziranega povzročanja krivic na drugi strani bleščeče palice ... Če si ne bi sedmih smrtnih grehov izmislila Biblija, bi si jih velike korporacije.

Zapletena zgodba, povedana na kratko: "Med vsemi razočaranji, ki jih vsakodnevno doživljate kot človek, boste morali prenesti tudi dejstvo, da vaš avto ni to, za kar se je izdajal."