Za desnico je izgubljena priložnost, da ni nastopila z enim kandidatom in tako resneje ogrozila Boruta Pahorja, čeprav je treba priznati, da z njegovo izvolitvijo ne bi izgubila prav ničesar. Lahko celo rečemo, da je desnica na teh volitvah nastopala tako rekoč s sedmimi, osmimi kandidati, levica pa, pogojno rečeno, z enim samim.

Predvsem pa je to izgubljena priložnost za parlamentarno Levico, da bi s podporo resnemu kandidatu, oziroma še bolje - kandidatki, nastopila kot resen igralec v slovenski politiki. Ni toliko zamujena priložnost prepozna podpora Andreju Rozmanu - Rozi, škoda je, da niso bili pozorni na Valerijo Korošec, ki je v napovedi kandidature oz. zbiranja podpisov kot edina kandidatka nastopala s konkretno programsko idejo: univerzalnim temeljnim dohodkom. Na tej točki bi se lahko Levica profilirala kot edina politična skupina, ki v politični boj za najvišjo protokolarno funkcijo v državi kandidira človeka z vsebino. Če bi strankarsko močvirje pravočasno prepoznalo to, bi lahko spremljali konkretno in vsebinsko kampanjo, ne pa tekmovanja v puhlicah v nekakšnih resničnostnih šovih.

Marjan Šarec in Borut Pahor sta se izkazala za najmočnejša kandidata, kar seveda niti ni presenečenje. Kandidata sta si veliko bolj podobna, kot je videti na prvi pogled. Ne govorim o nazorih ali programih, kajti tu je odsotnost vsebine očitna.

Podobna sta si v tem, da sta oba kandidata ničesar. Da, NIČESAR. Sta kandidata, ki poosebljata privid predsednika republike kot nekakšne abstraktne figure. Paradoksalno: Borutu Pahorju si je ta vtis uspelo ustvariti prav s populistično vsenavzočnostjo in nastopaštvom, Šarec, oziroma njegov izid, pa je predvsem odgovor na Pahorja, ki izhaja iz močno zafrustriranega dela kritične levice, ki že obupuje ob tem, ko se od Pahorja odbijajo celo njegove največje neumnosti, slabe šale in slabe odločitve. Zanimivo je namreč, da kritike Pahorja prihajajo predvsem od intelektualcev, civilne družbe, ne pa politike.

Vse to dokazuje, da je Pahor tipični primer esteblišmenta, ki je sposoben najti konsenz z večino političnih akterjev prav s tem, da ne sprejema odločitev, da se ne opredeljuje in tako ohranja družbeni status quo. Zmaga Boruta Pahorja v drugem krogu bi bila predvsem odlična novica za celotno politično elito, saj imajo od tega koristi na obeh polih, saj se Pahor redko znajde v interesni sferi katere koli politike. Pahor je sinonim za amorfnost nedorečenega.

In to je tudi odgovor na vprašanje, zakaj so sinoči celo pri poražencih odpirali šampanjce.