Zafranovićevi filmi, ki smo jih lahko pogledali med Liffom na retrospektivi v Slovenski kinoteki, so prežeti z nasiljem in erotiko ter občutkom zla. To ne drži le za njegovo neformalno trilogijo o drugi svetovni vojni (Okupacija v 26 slikah, Padec Italije in Večerni zvonovi), ampak tudi za komorne drame, v katerih so liki žrtve lastne preteklosti in strasti.

Na retrospektivi je prikazano šest Zafronovićevih kratkih in sedem celovečernih filmov, med njimi vojna trilogija in več kot triurni dokumentarni film Zaton stoletja – Testament L.D. (Zalazak stoljeća – Testament L.D.), ki ga je posnel leta 1994, razkrije korenine mučnosti, ki jo njegovi filmi tako močno izražajo.

Testament je osredotočen na sojenje Andriji Artukoviću, notranjemu ministru Neodvisne države Hrvaške. Proces, ki ga je Zafranović snemal, je potekal v Zagrebu leta 1986. S tem procesom se utrga plaz podob ustaštva: klanje v koncentracijskemu taborišču Jasenovac, kjer je bilo ubitih na deset tisoče Srbov, Judov in nasprotnikov režima. To ni bila nemška »industrija smrti« s plinskimi komorami in krematoriji. Ustaši so ubijali s kladivi, noži in sekirami. Vidimo vodje Neodvisne države Hrvaške, ki so videti kot gangsterji, ki jim uniforme dajejo moč, rušenje zagrebške sinagoge, antisemitsko razstavo v Zagrebu ter modne revije in kopanje v reki Savi. Opazen je provincializem hrvaškega fašizma; njegovi elementi krvavo resne komične opere.

V središče vsega tega Zafranović pogumno in morda nesramno postavi samega sebe. Snema se med montažo Testamenta. Film vsebuje prizore iz njegovega opusa. Vidimo ga tudi kot igralca v svojih zgodnjih kratkih filmih iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ti kadri mladeniča, ki leži na postelji ali se sprehaja po ulicah Splita, obkroženi s posnetki krvave zgodovine, ustvarijo sliko umetnika, ki ga vse življenje preganjajo podobe zla lastnega rodu. Verjetno ni ničesar, kar je psihološko tako težko storiti, kot je takšno soočenje z zločini lastnega naroda nad drugimi. V filmu pravi: »Da bi imeli pravico govoriti o tujih zločinih, moramo najprej govoriti o zločinih tistih ljudi, ki so našega rodu.« Pove tudi, da se od začetka svoje ustvarjalne poti spopada z vprašanjem zla.

Jadranske more
Čeprav ima zlo, ki je rdeča nit Zafranovićevih filmov, politične korenine, postane v režiserjevih rokah skoraj nadnaravno. Ko se v Padcu Italije (Pad Italije, 1981), posnetem na Šolti, kjer je Zafranović rojen, pojavijo »četniki gusarji« s smrtno glavo na črnem jadru, se počutimo, kot da zapuščamo realizem in se spuščamo v neko fantazmagorijo zla. Partizani jih ujamejo in jih obrijejo do golega. Potem pa naredijo usodno napako in jih izpustijo, zato ti plešasti četniki tavajo po otoku kot neki posebej nizkotni privrženci temnega gospodarja Saurona iz Gospodarja prstanov. V istem filmu je ustaški častnik, ki si je roke zvezal z angelskimi krili (»SS-divizije prihajajo kot orli,« pravi) in tako kot angel smrti vodi pokol partizanov in vaščanov. Celotna druga polovica filma deluje kot morast niz nasilnih dejanj pod soncem modrega Jadrana. Ni videti kot rezultat nekega zgodovinskega procesa, ampak kot primarno zlo.

To se čuti tudi v prizoru, v katerem plešasti četniki, gusarji in njihovi zavezniki, razposojeni in razpeti Čerkezi, ugrabijo fantka pastirja. Naložijo ga na voz. Z enim premikom kamere nam Zafranović pokaže fantka, ki mu prvič postaja jasno, da je v nevarnosti, četnike in Čerkeze, ki se krohotajo in dvignejo rjuho, pod katero sta dve odrezani glavi. Fantka prisilijo, da moli, nato mu prerežejo grlo.

Ta prizor, v katerem gib kamere namesto rezov razkrije prostor in like, je za Zafranovića značilen. Ustvari neprekinjen in povezan prostor groze. V Okupaciji v 26 slikah (Okupacija u 26 slika, 1978) je prizor zabave z Italijani, Nemci in kolaboracionisti posnet z nekaj dolgimi premiki kamere, ki nas vodijo na turnejo pokvarjenosti.

V trilogiji naletimo na nasilje, ki je nadvse gnusno. Že slavni ustaški pokol na avtobusu v Okupaciji v 26 slikah, tovornjak, poln razsekanih trupel v Večernih zvonovih (Večernja zvona, 1986) ali vse nasilje v Padcu Italije ustvarijo pri gledalcu občutek mučnosti. To ni katarzično nasilje, ampak nasilje močnih nad nemočnimi.

V filmu Večerni zvonovi je Zafranović na najbolj jedrnat in najučinkovitejši način prikazal ustaško zverinstvo. Junak filma, komunist Tomislav K. (Rade Šerbedžija), se poroči z žensko iz bogate zagrebške družine Meiro (Neda Arnerić). Meira gre plavat v Savo. Naenkrat se znajde obkrožena s trupli, ki so jih ustaši vrgli v reko. Zafranovićev opus je poskus, da ustvari filmsko različico zla.

Majhni in veliki ljudje
Testament ni analitičen film. Je neprecenljiva slika časa, ki deluje bolj kot izbruh groze in gnusa nad lastno zgodovino kot pa analiza vzrokov. Čutimo, da gre za izganjanje duhov. Kaj pa iz človeka naredi ustaša, je vprašanje, ki se ga Zafranović le dotakne v svoji vojni trilogiji.

Leta 1967 je bil Zafranović asistent režiserju Vatroslavu Mimici med snemanjem hrvaške klasike o ustaštvu v Dubrovniku Kaja, ubil te bom (Kaja, ubit ću te). V filmu je prizor, v katerem ustaš stoji pred zrcalom v svoji novi uniformi in maha s svojim bičevnikom. Videti je zadovoljen s tistim, kar vidi v zrcalu. Vsaj v lastnih očeh je pomemben.

V Okupaciji v 26 slikah, ki jo je Zafranović režiral enajst let pozneje, se pojavi prizor, ki obuja ta trenutek iz Mimičevega filma. Nemci pridejo v Dubrovnik. Meščan na trgu hrani golobe. Nemški oficir, ki fotografira vse, fotografira tudi njega. Ko na balkonu Nemci izobesijo nacistično zastavo in oficir dvigne roko v nacističen pozdrav, meščan vstane in odgovori z istim pozdravom. Kamera z neprekinjenim premikom poveže Nemca in bodočega ustaša na trgu. Ta majhen človek je naenkrat postal dovolj pomemben, da ga je nemški oficir fotografiral. Našel je svoje mesto. Doživel je prebujenje, in to skozi svoj fašističen pozdrav. Ko ga naslednjič vidimo, je že ustaš, ki vodi že omenjen pokol na avtobusu.

Nediskreten šarm buržoazije
V primerjavi z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami je na Hrvaškem v filmih o vojnem in povojnem komunizmu stalnica zgodba o komunistu (ali komunistki), ki se zaljubi v meščanko (ali meščana). To je verjetno zato, ker je Hrvaška imela pred drugo svetovno vojno najbolj razvit meščanski razred. Junaka Okupacije, sina meščanske družine Nika (Frano Lasić), spet srečamo v Padcu Italije. Postal je partizan, ampak je zadržal meščanske manire. Svojo ljubezen do poželjive in spolno svobodne partizanke Krasne (Snežana Savić) postavi nad vse.

»Vas iz bogatih družin nikoli nisem maral,« reče Niku partizanski komandant Davorin. »Hkrati ženskar, anglofil, buržuj in komunist. To ne gre skupaj, tako kot ne gresta skupaj svileni šal in peterokraka zvezda.« Ampak sam Davorin (Daniel Olbrychski)) se zaljubi v meščanko Veroniko (Ena Begović) in slabo konča. Podobno se junak filma Večerna zvona Tomislav K. zaljubi v Meiro, dekle iz bogate družine, ki je tako kot družina Veronike v Padcu Italije močno povezana z okupatorjem.

Sodeč po filmih, je privlačnost buržoazije zasnovana na spolnem poželenju: na razkošni lepoti Ene Begović v beli halji in klobuku in sončniku, na Nedi Arnerić, ki izvaja striptiz za Šerbedžijo (in gledalca). V prizoru, ki se odvija v Münchnu pred začetkom vojne, je Meira v nočnem klubu, ko Nemci začnejo peti svojo himno. Ona se igrivo pridruži, maha z rokami in poje. To je lepa ženska, ki ne razume, kaj pomeni peti nemško himno v tem času, pa tudi, kaj pomeni zafrkavati se med petjem nemške himne v tem času. Ta dekleta is buržoazije vnesejo razigranost in razneženost v pohod jugoslovanske in evropske zgodovine, čeprav ta pohod uniči njih same ali vsaj tiste, ki so jim najbližji.

Nezaželen človek
Zafranovićevi filmi pogosto delujejo kot vaje iz krutosti in izprijenosti. Način, na katerega je snemal prelestno Eno Begović v Padcu Italije ali Katalin Ladik v Ugrizu angela (Ujed andjela, 1984) spominja na evropske režiserje šunda, kot je Jesús Franco. Muke po Mateju (Muke po Mati, 1975) postavi like v labirint kompleksnih kadrov in premikov kamere, ki upodabljajo njihovo mučnost.

V njegovih filmih so prizori radosti redki. Eden takšnih je prvo srečanje Radeta Šerbedžije in Nede Arnerić v zadnjem filmu vojne trilogije Večerni zvonovi. Njuno ljubljenje je strastno in tudi polno smeha. Kemija med igralcema je pristna, sproščena in zares erotična. Ko jo Šerbedžija zapusti, gre domov po nočni ulici, se ustavi in obrne. Vidimo ga v bližnjem posnetku, njegov obraz je prekrit s sencami, kar v barvnem filmu deluje razkošno in senzualno. Vidimo človeka, ki zares nekaj čuti do te ženske, tako da je njuno uničenje v viharju jugoslovanske zgodovine zares ganljivo.

Zafranovićevo soočenje z ustaštvom ga je »naredilo« za nezaželenega v sodobni Hrvaški. Zaradi dokumentarnega filma Kri in pepel Jasenovca (Krv i Pepeo Jasenovca, 1983) ga je osebno kritiziral pokojni hrvaški predsednik Franjo Tuđman. Dela in živi v glavnem na Češkem, kjer je v šestdesetih tudi študiral film. Napadan je kot sluga komunističnega režima in pornograf, a hkrati tudi hvaljen kot mojster modernizma. Na Hrvaškem je začel delati Testament, ampak je odšel, ko je postalo jasno, da ga tam ne bo mogel končati. Prav ta film je zares režiserjev testament: razkriva tiste demone zgodovine, ki hranijo demone njegove umetnosti.