Vsi svetovni mediji, ne samo britanski, so v živo poročali o prihajajočem dogodku že dolge dneve pred dejanskim rojstvom, pa čeprav se sploh še ni nič zgodilo. Novinarji so s svojimi ekipami kampirali pred porodnišnico, najbolj vroča roba pa so bili zidarski odri, ki so si jih ekipe izposojale za poročanje. Vse je bilo v živo. V živo prek TV-zaslonov, v živo prek spletnega prenosa, v živo prek Twitterja. Pa čeprav se sploh še nič ni zgodilo.

Celo slavni Guardian je temu "podlegel" in poročal v živo, od minute do minute. Pa seveda vsi ameriški mediji. Pri Press Gazette so pred bolnišnico, kjer je Kate rojevala, našteli 90 TV-ekip, 150 fotografov in nekaj sto novinarjev.

In ker se ni nič dogajalo, so poročali o tem, da se še nič ni zgodilo ter se kar med seboj, novinar drugega novinarja, intervjuvali. O ničemer, seveda. Samo da so zapolnili TV-minute. Samo da so nadzirali. Pa 24-urni "živi" spletni prenos izpred bolnišnice, TV-kader osredotočen na vhod porodnišnice, pred njim pa nekaj stražarjev, da slučajno kdo ne bi zašel v notranje prostore. Ampak saj niti ne bi. Pomembno je bilo le, da je bil nadzor nad dogajanjem popoln, čeprav vsebine sploh še ni bilo.

Obsedenost medijev pri poročanju rojstva kraljevega otroka je bila videti večja kot kadar koli prej. Niti Dianina poroda skupaj nista bila tako intenzivno medijsko nadzorovana kot porod Catherine. Vsaj tako je bilo videti. Toda, drugačen je bil le en detajl. Prisotnost novih tehnologij in produkti razvoja e-medijev, ki so ta občutek tako zelo napihnili. Za številne pretirano poročanje o tako intimnem dogodku, kot je rojstvo otroka.

Vse skupaj je bil le plastičen prikaz dejanskega stanja naše družbe. Nadzor. Popoln nadzor. Vsi smo nadzorovani, pa čeprav nimamo, ne ustvarjamo "pametnih" vsebin. Tehnologije so pač tako zelo napredovale, da je mogoče nadzorovati prav vse. Ne le porod vojvodinje Catherine.

Bom omenila samo Snowdna in namignila na nadzorne kamere, ki nas vsepovsod snemajo. Ter vpisovanja naših osebnih podatkov, ki jih od nas naenkrat zahtevajo, ne samo zdravniki ali zavarovalniški agenti, ampak tudi "običajne" trgovke izza trgovinskih pultov in blagajn.

Kate je v bistvu "rodila" 400 milijonov funtov, kot so številni izračunali vrednost dojenčka oz. dogodek - porod, ki naj bi Združenemu kraljestvu prinesel dobiček. Seveda, zaradi medijske atraktivnosti samega dogodka. Torej, Britanci se ne smejo zaradi te pretirane medijsko nadzorovane obsesije prav nič razburjati. Polni jim državni proračun. Tudi mi - običajni nekraljevi posamezniki - se zaradi pretiranega nadzora ne smemo pritoževati. Dobili bomo nalepke in pike pri našem najbolj priljubljenem trgovcu, mu zaupali svojo davčno številko, zato da bomo dobili domnevno cenejšo posodo ali posteljnino. Čeprav je res, da slovenskega minusa v državni blagajni s tem ne bomo tako zlahka zmanjšali, kot je to uspelo kraljevi družini v Veliki Britaniji.

Če se nadzoru ne moremo upreti, dajmo zaradi njega vsaj nekaj iztržiti. Pa čeprav samo poceni japonske nože.