S tem je gospod Šapoval verjetno povedal več, kot je sploh nameraval povedati. Z izjemo novega, mešanega volilnega sistema, ki je z opredeljevanjem za posamezne kandidate v večinskem delu preprečil, da bi opozicija dosežke iz proporcionalnega dela unovčila v obliki možnosti za sestavo vladne koalicije, sta bila nerutinska le dva elementa. Kot resni politični akter se je pojavil boksarski svetovni prvak Vitalij Kličko, za katerega mnogi sumijo, da je sposoben uspešno izločiti Viktorja Janukoviča na prihodnjih predsedniških volitvah. Deloma pa je presenetila tudi radikalna desnica. Čeprav, ali je dejansko presenetila?
Nacionalistične politične sile v kriznih razmerah običajno dvigujejo glavo. In razmere v Ukrajini so krizne. Po mnenju politologa Mihaila Pogrebinskega gre uspeh Vseukrajinskega gibanja Svoboda Olega Tjaginboka pripisati predvsem averziji zahodnoukrajinskih volivcev do domnevno proruskega predsednika Janukoviča. Zahod države je namreč baza nacionalistov. Obenem pa je zgovorno dejstvo, da se veča odstotek Ukrajincev, ki ne samo da so obrnili hrbet Rusiji, ampak ga obračajo tudi EU.

V vseh drugih pogledih pa je imel Volodimir Šapoval prav. Dobrih 20 milijonov volilnih upravičencev, kolikor jih je prišlo na volitve (»rutinsko« seveda ni prišlo vseh 36 milijonov), je glasovalo tako, kot so napovedovale ankete in nato vzporedne volitve. Morda je Udar Vitalija Klička dobil nekoliko manj od pričakovanj, ampak, kot je povedal sam Kličko, Udara še do pred nekaj mesecev ni bilo, mnogi pa so se ob pogledu na boksarja – politika samo nasmihali. Stranka regij je pričakovano dobila večino in prav tako pričakovano je za to uporabila ves »administrativni resurs« in nadzor nad mediji. Kaj drugega niti ne bi bilo v skladu z vzhodnoevropsko rutino.
Dvojni standardi?
Premier Mikola Azarov je poudaril, da je to znak, da ljudje zaupajo v predsednikovo politiko, ki jo izvaja vlada. In to so potrdili številni udeleženci rajanj v čast strankine zmage in zatrjevali, da so Ukrajinci pač iz svoje srede izvolili najzaslužnejše in najbolj poštene predstavnike, ki bodo zastopali interese ljudi v parlamentu. Dokler ne bo spet kakšen rutinski škandal razkril nove vile in sredstev neznanega izvora v poslanskih rokah. Tudi politična sila sojene, obsojene, zaprte in menda bolne Julije Timošenko, Batkivščina, ki bi jo lahko lepo, primerno arhaizirano – z nacionalnim patosom poslovenili kot Očetnjavo, če to ne bi zmotilo nekaterih slovenskih lektorjev, ki dajejo prednost Domovini, se je obnašala tako, kot so od nje pričakovali. Ves čas je poudarjala nehvaležno usodo zaprte voditeljice in opozarjala na napake v času kampanje in med volilnim procesom. In pristala na drugem mestu. Julija Timošenko pa je takoj po volitvah začela gladovno stavkati.

Povsem rutinsko so se obnašali tudi mednarodni opazovalci. Zmeraj, ampak zmeraj namreč dobimo isto sliko. Opazovalci iz članic Skupnosti neodvisnih držav niti na enih volitvah na postsovjetskem prostranstvu ne vidijo pomanjkljivosti. Tudi tokrat jih niso. Za opazovalce OVSE in drugih mednarodnih organizacij pa je značilen nekoliko drugačen vedenjski vzorec. Ob boleči previdnosti diplomacije je seveda treba upoštevati, da gre za pisano združbo najrazličnejših ljudi, med katerimi se zmeraj najdejo posamezniki, ki zbežijo iz črede. Takšni med potekom volitev dosledno zagotavljajo, da ni težav, da vse prekrasno, celo vzorno poteka. Domači mediji s takšnimi stališči podrobno seznanijo svoje občinstvo, nato pa dan po volitvah zmeraj sledi bolj ali manj uničujoča kritika prav teh mednarodnih organizacij. Po njihovem mnenju je Ukrajina tokrat naredila »korak nazaj«. Se potemtakem sploh lahko kdo čudi očitkom dvojnih standardov? Kritika je namreč zmeraj podana v političnem kontekstu. Zahod, kot zaščitnik Julije Timošenko, ne more pohvaliti volitev, na katerih nekdanja premierka ni mogla sodelovati, pa četudi bi bilo vse drugo v redu. Ker pa ni, sploh nikomur ni treba skrbeti.

In potem?
In kaj čaka ukrajinsko parlamentarno življenje v prihodnje? Tudi to vprašanje zahteva delno rutinirani odgovor. Stranka regij bo po pričakovanju koketirala s komunisti, ki so se zelo spodobno odrezali in jo odnesli s tretjim mestom. Veliko več težav z iskanjem skupnega jezika bosta imela Domovina in Udar. Karizmi njunih voditeljev, pa čeprav je Kličko takoj izrazil pripravljenost na sodelovanje, sta premočni. Kar pa zadeva Svobodo, ni povsem jasno, kako se bo ta stranka, ki se opira na grobe mladce s ksenofobnimi gesli, obrusila na parlamentarnem parketu. Največja uganka pa je, kako se bodo obnašali neposredno, po večinskem sistemu izvoljeni poslanci, formalno odgovorni ne strankam, ampak volivcem v svojih okrožjih. Vrhovno rado s takšno sestavo pa bo bistveno težje disciplinirati. Politolog Volodimir Fesenko je s precejšnjo mero cinizma ocenil, da so ljudje ukrajinskih oligarhov infiltrirani v vse stranke in med večino neposredno izvoljenih poslancev. Glavno vlogo bo tako igral denar, in to več denarja kot do zdaj. Pa če to ni rutinsko …

Še najmanj rutinska pa bo zunanja in gospodarska politika, ki pa je, bolj kot v domeni parlamenta, v rokah predsednika države. Kot taka pa ne bo opredeljevala tudi prihodnjih let, ampak tudi predsedniško kampanjo, ko bo čas zanjo. Že res, da Viktorju Janukoviču ustreza vzhodna oblika vladanja. Je pravzaprav edina, ki jo pozna. Ker obenem prihaja iz vzhoda Ukrajine, iz Donecka, si je tudi prislužil pridevnik »proruski«. Ampak politika Viktorja Fjodoroviča ni prav zelo naklonjena Rusiji, kar Moskvo že pošteno draži. V za ukrajinsko gospodarsko (in zunanjo) politiko ključni energetski sferi skuša Kijev loviti ravnotežje med sosedama. Ne želi predati plinovodnega sektorja Gaspromu. Kljub mamljivi ruski ponudbi cene plina 160 dolarjev za tisoč kubičnih metrov v zameno za vstop v carinsko unijo z Rusijo, Belorusijo in Kazahstanom Ukrajina noče v to združbo. Oziroma hoče, če bi lahko istočasno oblikovala svobodno ekonomsko območje z Evropsko unijo. Ampak to sta izključujoči se strategiji. Bruselj pa tudi ne kaže prav odločnih namer, da bo v povezavi z Ukrajino naredil kaj zelo konkretnega. Raje govori, besed pa imajo v Ukrajini že sami dovolj.

Andrej Stopar je moskovski dopisnik RTV Slovenija