Tole zadnje ne bo šlo: gre za ločeni liniji.

Takšne pomisleke ima tudi Benjamin Buchloh v svojem eseju o enodimenzionalni umetnosti Andyja Warhola. Omeni, da sta bila slikarja Newman in Reinhardt priznana šele v sredini šestdesetih, slikarja Rothko in de Kooning pa sta nadaljevala svoje delo in postajala čedalje bolj prepoznavna še pozneje.

Gre torej za vzporedne pojave? Lahko rečemo, da pop art ni sledil abstraktnemu ekspresionizmu in drugim pojavom, pač pa je bil nekaj sočasnega?

Poglejmo na področje glasbe: Beatles in Madonna niso sledili Messiaenu in Ferneyhoughu. Gre za dve popolnoma ločeni liniji.

Vzporednice med vizualnimi in zvočnimi umetniki so vedno bile. Glasbeniki so načeloma vizualcem sledili z zamikom. V preteklosti sem Warhola postavljal vzporedno z Rolling Stones. (In ob tem spregledal pomembno dejstvo, da Rolling Stones 'igrajo z rokami' in tudi slišati so tako.) Dejansko Warholu precej bolj pripada vzporednica z Michaelom Jacksonom. Tako kot Lichtensteinu pripada vzporednica z Madonno. Pop art, pop music! Vzporednice so morfološke, da ne bo pomote.

Oglejmo si torej Warholove najbolj znane sitotiske brez tekstov (ki nam vbijajo v glavo, da gre za »kompleksen pogled na Ameriko«). Kot Lictenstein je tudi Warhol uporabljal samo nekaj čistih barv: to so osnovni inštrumenti, kitara, bas, kakšne klaviature. V primerjavi z Lichtensteinom so njegove podobe temnejše. Jacksonova muzika je v nasprotju z Madonnino bolj vezana na funk. Funk je muzika s poudarjenim basom: nižji toni torej - kot temnejše barve pri Warholu.

Svoje podobe je Warhol delal s sitotiskom prek fotografij. V glasbi je to semplanje. Warhol je podobe razmnoževal: 12x Marilyn, 8x Jackie itd. To je v glasbi vsekakor nekaj, kar se ponavlja: osnovne melodične strukture, morda refren: bistvo pop muzike je refren. Bolj je sladek, bolj gre v ušesa, bolj uspešen je štikl. Kaj niso tudi Warholove figure (ki se ponavljajo kot refreni) po videzu nekaj najbolj sladkega, kar je v tistem času hodilo naokoli? Jacksonova muzika zveni mehanično, generično. Prav tako kot je Warholova umetnost videti.

V igri so povečave: 5 metrov velik Mao je kot muzika speljana preko ojačevalcev. Nekatere stvari so potegnjene v tretjo dimenzijo. (Brillo!) Je to kot stereofonija?

»Kompleksen pogled na Ameriko«? Ja, ravno toliko, kot je Jacksonova muzika »kompleksen zvok Amerike«.