Organsko, membrane, črna kri, notranji organi, kislina … Tako si lahko predstavljamo slike Iva Prančiča. Njegove slike so kot rezultati delovanja močnih energij. Opravka imamo z gibanji navznoter in navzven … Potem pa spet navznoter.

Če hočete 'slišati' Prančiča, poslušajte orkestralne komade Uroša Rojka. Tam slišite mase zvokov, ki se zvračajo navznoter in navzven … Hja, kot mase na Prančičevih slikah. Govorimo o 'visoki sodobni zvočni umetnosti' in v primeru Prančiča o 'visoki sodobni vizualni umetnosti'.

Sodobna 'visoka' muzika ima še vedno precej infrastrukture in je tudi ločena od popularnih glasbenih smeri. Za 'visoko' sodobno vizualno umetnost tega ni mogoče reči. V najboljšem primeru so vse smeri, žanri in mediji pomešani. V praksi pa to pomeni, da je 'visoka' sodobna vizualna umetnost porinjena v obskurnost.

Cankarjev dom, kjer Prančič razstavlja svoje mojstrovine, je seveda prestižna institucija. Ampak Prančič bi moral viseti v Muzeju za sodobno umetnost na Metelkovi ali v Benetkah.

Razlog, da Prančiča ne bo v Benetkah, je enostavno v tem, da 'zmeden in šašav' svet 'sodobne umetnosti' slikarstvo tega tipa vidi kot izumirajoč relikt preteklosti in Prančiča kot nekakšnega Mohikanca. Čeprav nastaja danes in čeprav ljudje ob ogledovanju Prančičevih slik po navadi momljajo nekaj o vesolju. Ja, Prančičeve slike so videti, kot da so prišle iz 24. stoletja.

Na splošno je privzeto, da se je modernizem prevesil v 'sodobno umetnost'. Bacon, Rothko, Brdar so se torej prevesili v Hirsta, Warhola in Potrčevo. Izreči to je kot izreči, da so se Penderecki, Grisey ali Rautavaara prevesili v Madonno, Rolling Stonese ali Patti Smith. Se sliši trapasto? Saj tudi je. Ampak táko je stanje v 'sodobni umetnosti'. Dobro, občasno esteblišment še pripusti zraven kakšnega umetnika, ki uporablja neokortex. Tak primer je verjetno Thierry de Cordier, ki v Benetkah na bienalu letos prikazuje svoja črna morja. (V Benetkah sicer še nisem bil. Upam, da so njegove slike v živo videti prav tako intenzivno kot na ekranu.)

In zakaj so Prančičeve slike mojstrovine? Človek poliva barve po platnu. Ampak to ni nič posebnega. Kar je posebno, je Prančičevo usmerjanje, odbiranje in podpiranje tistega, kar bo na platnu nekaj pomenilo. In se sestavilo v smiselno izkušnjo.

*"Mi smo poslednji!"