Potem je prišlo 21. stoletje, ko se je zdelo, da politiki v večini držav delujejo za narodov blagor, saj so države začele doživljati gospodarski razcvet, inflacija je občutno padla, revščina se je začela zmanjševati. V zadnjih nekaj mesecih pa so se nad nekatere najpomembnejše latinskoameriške države spet začeli zgrinjati črni oblaki.

Za slabšanje razmer na zeleni celini je krivo več različnih dejavnikov. Visoka gospodarska rast, ki so jo dosegale južnoameriške države na začetku 21. stoletja, je bila posledica na eni strani naraščanja cen surovin in kmetijskih pridelkov na svetovnem trgu, na drugi strani pa vedno večjega povpraševanja Kitajske in tudi njenih ugodnih posojil in naložb. Z usihanjem kitajskega povpraševanja so padle tudi cene najpomembnejših južnoameriških izvoznih izdelkov in v proračunih številnih držav je zazevala precejšnja praznina.

Med najbolj prizadetimi se je znašla Venezuela, pa ne toliko zaradi prej naštetih razlogov, temveč predvsem zaradi strmoglavljenja cene nafte, ki je v pol leta zgubila približno polovico svoje vrednosti. Socialne napetosti so se v državi izredno zaostrile, saj Chavezovemu nasledniku, predsedniku Maduri, zmanjkuje denarja za socialne programe in celo uvoz najnujnejših prehranskih in higienskih izdelkov. Med tednom je tako državljanom dovoljen le en obisk trgovine, pa še takrat morajo v vrstah pogosto čakati ure dolgo. Čeprav ima Venezuela največje zaloge nafte na svetu in je ena največjih svetovnih izvoznic črnega zlata, pa v državi tretjina ljudi živi v revščini, srednji sloj pa se tanjša. Napetosti v državi poleg tega povišujeta še visoka inflacija in ena največjih stopenj kriminalitete na svetu.

Zato ne preseneča, da si želi opozicija z oblasti na vsak način spraviti predsednika Maduro, ta pa se proti njej bojuje z aretacijami pomembnih opozicijskih voditeljev in nasilnim zatiranjem protestov. Njegove obtožbe, da želi opozicija skupaj z ZDA izpeljati državni udar, so težko preverljive, tako opozicija kot ZDA pa jih zanikajo. Je pa res, da sta obe strani vešči prikrivanja resnice in širjenja laži. To je v pogovoru za Globus poudaril tudi Ricardo Corredor Cure, izvršni direktor kolumbijske fundacije za novinarje, ki se imenuje po slavnem nobelovcu Gabrielu Garcii Marquezu. Po besedah Cureja je položaj v Venezueli tako napet, da skrbi ne le njene državljane, temveč tudi ljudi v sosednjih državah in drugod po Latinski Ameriki.

Dogajanje v Venezueli, pa tudi v Argentini, kjer še vedno ostaja nepojasnjena smrt tožilca, ki je izrekel obtožbe na račun predsednice Kirchnerjeve, in v Braziliji, kjer razkrivajo veliko finančno afero s podkupovanjem, o čemer naj bi marsikaj vedela tudi predsednica Rousseffova, je v ozadje precej potisnilo otoplitev odnosov med Kubo in ZDA. Po dolgih desetletjih zapore socialističnega otoka, kjer z železno roko vladata brata Castro, se je namreč ameriški predsednik Obama decembra odločil prekiniti dotedanjo prakso Washingtona, ki sicer ni obrodila kakih posebnih sadov. Prejšnji konec tedna sta državi končali že drugi krog pogajanj o normalizaciji odnosov. Nekaj konkretnih korakov sta Havana in Washington že naredila, do dokončne normalizacije odnosov pa bo treba počakati še kar nekaj časa. Se je pa po desetletjih sovražnosti vsaj začelo premikati!