Če si v tem trenutku tisti, ki zavija z očmi, ko čakaš v Zidanem Mostu, da se končno premakne ta prekleto počasni vlak, ker res ne zdržiš več pogovora skupinice sovrstnikov na sosednjih sedežih o tem, kako je že pripravljena na prve izpite, če ne že diplomo, sočustvujem. Nič ni narobe, če te stiska v grlu in nimaš izgrajenega petletnega načrta, kako se boš z diplomo v roki zmagovalno vrnil v svoj kraj, končno uredili nadstrešek v hiši, kjer si se rodil, in začel maraton v službi od osmih do štirih. Ker boš na koncu razočaran, saj bo že šlo kaj narobe.

Nič, kar razlaga skupinica na sosednjih sedežih, ni tako enostavno. Po vsej možnosti jih boš konec naslednjega študijskega leta – tvojega prvega - srečal pred vhodom v Companeros ali KMŠ in jim že v očeh videl, da so pristali na realnih tleh. Na faksu ni bilo profesorice, ki jih je kovala v zvezde in jim dopuščala, da so se prvi javljali za ustno preverjanje na začetku vsakega ocenjevalnega obdobja. Vaje nimajo spisanih rešitev na zadnji strani in včasih zataji tudi preprosta logika, da je ena plus ena dve.

To bo trenutek, ko se boš nasmehnil, ker si bil tisti čudni primerek, ki je raje sedel sam v klopi ali risal po zvezku v zadnji klopi, medtem ko učiteljica preprosto ni vzbudila zanimanja v tebi, da bi lahko razumel, zakaj je tako pomembno, da razčleniš vsa pesniška sredstva v Črnem dečku. Nekje na koncu spomina ti bo ostalo, da deček spušča ptice, ker so one vse, kar ima. Drugega mu ne ostane. Bežati bi pomenilo, da se odpove pticam, vsemu, kar mu je dano, se pravi – samemu sebi.

Tako da če ste v tem trenutku med tistimi, ki se vozite na zadnjem sedežu, medtem ko sta starša ujeta v pogovor o lestvici raziskovalne skupine z mariborske fakultete Alma Mater Europaea, pri čemer ugotavljata, da je samo še vprašanje, kam boste šli na izmenjavo, ju ustavite. Najprej se vprašajte, kaj si želite sami, in ne dovolite, da greste na pot neizsanjanih sanj nekoga drugega.

Spomnim se svoje učiteljice biologije v osnovni šoli, ki je pred vsem razredom dejala, da ne bomo nikoli nič drugega kot povprečneži, z razliko nekaj svetlih izjem. V tem obdobju poveličevanja inovativnih idej, zagonskih podjetij in Kickstarterja imam mogoče prvič odgovor, zakaj ni nič narobe, če si "povprečen". Matematično sploh nisi, ker je povprečje definirano kot mera za srednjo vrednost statističnega znaka. Doseganje nadpovprečja je stvar posameznika. A če te omejujejo štiri stranice, težko razmišljaš o linijah.

Vem, da bo danes večina izmed vas razmišljala o linijah Ljubljanskega potniškega prometa in kam bo zavila na pico in pivo, ampak ko boste poslušali hiperenergične študente, ki vam bodo poleg profesorjev skušali približati oz. prodati študijsko smer, pogumno dvignite roko iz zadnje vrste – saj ste v prednosti, ker vas nihče ne gleda in imate pregled nad vso predavalnico – in vprašajte, kar vas zanima. Ali pa po predstavitvi stopite do profesorjev. Kot boste velikokrat slišali na predavanjih: "Če ni vprašanj, bomo končali." Ne, če ni vprašanj, ste vi pečeni.