Poslanke in poslanci so namreč po vetih državnega sveta še enkrat potrdili tako zakon o izvrševanju proračunov kot interventni zakon, v katerem je bila največja neznanka način izredne uskladitve pokojnin, zaradi katere je Desus celo zagrozil, da zakona ne bo podprl, kar bi prineslo nekaj deset milijonov dodatnih stroškov za proračun.

Sorodna novica Ponovna podpora zakonu o izvrševanju proračunov in interventnemu zakonu

V državnem zboru smo spet lahko opazovali nekakšno žaloigro koalicijskih odnosov in prelomljenih obljub, tokrat spleteno okrog izrednega usklajevanja pokojnin. Karl Erjavec, ki je v zadnjih letih utrpel že kar nekaj volilnih udarcev, je tokrat le dosegel etapno zmago. Koalicija je sicer potrdila predlog Alenke Bratušek o šestih evrih in pol izrednega usklajevanja, a obenem Erjavcu menda trdno zagotovila, da se bodo interventnega zakona in usklajevanja v odstotkih lotili že takoj januarja.

Ampak o očitno ne prav trdnem zaupanju med koalicijskimi partnerji so veliko povedale Erjavčeve besede, da bo z ZDUS-om takoj začel vseeno pripravljati tudi gradivo za ustavno presojo interventnega zakona, če prave volje v politiki ne bo.

Vse to se bo odvrtelo januarja, ko se bo Karl Erjavec na kongresu za vodenje stranke udaril z Aleksandro Pivec; tej se stolček zaradi očitanih domnevnih nepravilnosti v projektu SRIPT že malce maje, opredeljevanje o njej pa si Erjavec in Šarec za zdaj prelagata kot vroč kostanj; prvi govori, da bi se moral o svoji ministrici odločiti njej vodja, drugi pa, da ni prav, da nekdo nanj prelaga notranje strankarske zgodbe. Ampak nekje v času od danes do januarja si bo tudi premier moral vzeti čas za pogovor z ministrico, ki je včeraj že nakazala, da je pripravljena tudi odstopiti, ne smemo pa pozabiti, da je bil Šarec doslej ob recimo sendvičih in neprimernem komuniciranju kar precej neusmiljen.

In če vrnemo k zdravemu razumu z začetka. Prava zmaga zdravega razuma in tudi prava podoba koalicijskega sodelovanja bi bil dogovor o drugačnem izrednem usklajevanju pokojnin, s katerim bi koalicijski partnerji postregli že pred glasovanji. S tem bi nekako nakazali na res bolj umirjeno leto 2020, ki si ga želi premier, ne pa na leto, v katerem bo treba za podporo vsakega zakona preskakovati različne ovire in oblikovati vsakič drugačne koalicije, če ob tem odmislimo, kaj bi lahko za odnose in delo države pomenili opozicijski zakoni, ki bi tudi zaradi koalicijskih nesoglasij lahko prestali sicer zanje pregosto parlamentarno sito.