Stvar je postala tako pereča, da se zdijo do včeraj zaničevalni izrazi, kot so ‘gimnazijski maturant’ ali pa mogoče ‘ekonomski tehnik’, ali pa recimo ‘varilec’, bolj verodostojni, kot je termin ‘diplomiranec’.

Kot da bi večina slovenskih diplomirancev diplomirala iz prepisovanja diplom! Živimo v času somraka slovenskega visokega šolstva, ki z visokošolsko ustanovo v vsaki vasi ne le izgublja kredibilnost, temveč postaja predmet posmeha in gostilniških šal.

Gre pa tako; osnovno vprašanje prepisovanja diplom je, kdo od koga prepisuje in zakaj. Poskusimo se omejiti zgolj na objektivne razloge, saj je subjektivnih toliko, kot je diplom in kolikor je pravil o citiranju. Eno izmed najbolj absurdnih je dejstvo, da bi preveč ljudi rado odgovorilo na premalo vprašanj! Drugače povedano; na svetu bi več ljudi rado napisalo diplomo, kot je primernih diplomskih tem. Če hočete namreč v diplomi na kar koli poglobljeno odgovoriti, obstaja velika verjetnost, da si je nekdo nekje na svetu že zastavil podobno, če ne že enako vprašanje!

In to nas vodi do druge diplomske težave. Civilizacija s poplavo bolj ali manj identičnih informacij zavira avtonomno mišljenje. Zakaj se truditi z originalnim in nepotvorjenim, če so izpeljanke iz že znanega za z marketingom prežeto družbo povsem dobre. Kot na modni brvi! Stare resnice v novi preobleki se odlično prodajo za jesen/zimo akademskega leta …

Tretji objektivni razlog pa je programska poenostavitev prepisovanja, ki jo je omogočil anonimni računalničar, ki je prvi sprogramiral izraza “copy” in “paste”!

Prepisovanje je bilo njega dni osnovna intelektualna veščina in zgodovina uči, kako je prav prepisovanje preneslo modrost starih v renesanso in tako naprej in tako nazaj. Prepisovanje je prepisovalca oplemenitilo z materijo, ki jo je prepisoval, današnje strojno kopiranje in lepljenje pa v poplavi ničel in enic znanje odneseta mimo prepisovalca. Če bi današnji prepisovalci prepisovali diplome pred tisoč leti, bi si še vedno pridobili neko znanje, danes s kopiranjem pač ne.

Drugi misterij slovenskega prepisovanja diplom pa je državna uprava z državnim zborom vred … Dobro, če štejemo tudi srednješolska spričevala in magisterije, je odstotek zgolj odkritih prepisovalcev ogromen. In osnovno vprašanje, ki si ga zastavljamo, je, ali so lahko poslanci in državni uradniki reprezentativen vzorec? Če grobo ocenimo, da je 10 odstotkov diplom v javni upravi in politiki prepisanih ali celo kako drugače potvorjenih, in če je to statistični vzorec vseh slovenskih diplom, pridemo do grozljive številke, zaradi katere bi se senati na posameznih fakultetah morali nemudoma spremeniti v vojaška sodišča.

Na srečo se lahko za trenutek spustimo iz varnega okrilja diplomarske teorije na sicer spolzka tla diplomarske prakse. Kako ironično. Internet, ki je prepisovalsko pandemijo omogočil, jo hkrati v enaki meri pomaga odkrivati. Javno dostopne diplome na medmrežju že po krajši analizi pokažejo zanimive trende; študentje diplomirajo iz tem, ki so jim blizu. Iz svojih delovnih mest, ali iz svojih hobijev, ali iz svojega domačega okolja. Večkrat gredo stvari do absurda. Nekdo je šel na treking v Himalajo in potem iz tega diplomiral. Nekdo drug je prebral knjigo in iz tega diplomiral. Nekdo zelo rad teče in iz tega diplomira. Ter seveda citati! Diplome so pragozdovi citatov in navajanja virov. In grafov in različnih fontov pisave.

Drugače rečeno: del slovenskih diplom ni izraz ne časa, ki ga živimo, ne materije, ki nas obdaja, temveč so predvsem izraz avtorja diplome, kar pa najbrž ni namen diplome kot krone študijskega in raziskovalnega procesa. Pokaži mi diplomo, pa ti povem, kdo si!

Jasno, še vedno govorimo o - upajmo - majhnem odstotku diplom, a v suvereni visokošolski krajini česa takega sploh ne bi smelo biti!

Do kakšne ugotovitve bi prišli, če bi z legendarnim računalniškim programom, ki odkriva prepisane dele, preverili vse svetovne diplome? Najbrž bi ugotovili, da je nepotvorjene, izvirne človeške misli malo, da je celo sinteze in nadgradnje obstoječega znanja malo. Da gre v glavnem za civilizacijo prepisovalcev in kopircev. Diploma, kot svetišče akademskega dela, se počasi približuje nam v medijih, ki nekritično in brez distance tisočkrat multipliciramo eno samo, za življenje največkrat povsem nepotrebno novico.