Najprej se mora razmišljujoči prebiti prek prazničnih poslanic. Pretekli prazniki so edini, ko združijo moči vse veje oblasti. Se pravic cesarska in ona, ki ni od tega sveta. Predsednik vlade, oziroma njegov pisec govorov se je nekoliko "zaštrikal" z idejo o prihodu pomladi in gnilim listjem jeseni, iz katerega kali novo življenje, novoizvoljeni predsednik republike pa se je z duhovno komponento povsem približal ljubljanskemu nadškofu.

Hecno - Sveto pismo, ta velika skleda modrosti in umetnosti jezika nikoli ne služi kot stilistična opora božičnim in podobnim verskim poslanicam. Za njih uporabljajo kvečjemu nekaj sto vedno enih in istih besed in če ne bo novoizvoljeni predsednik kmalu razširil besednjaka, se mu zna zgoditi podobno. Kakor koli; praznične poslanice so tisti žlahtni ostanek srednjeveške navade javnih oznanil, ki naj spomnijo ljudstvo, da je v deželi sila močnejša od individualne volje. Ker če kaj, potem človek po letošnji jeseni dobrih želja, ki kot Amorjeve puščice letijo po nas, ne bi pričakoval. Po drugi strani pa je res, da je dobra želja preveč še vedno boljše, kot dobra želja premalo. Ali slaba želja preveč.

Potem se moramo pri težkem prebijanju do novega leta ustaviti pri reklamah. Saj smo o njih že govorili in razumni svet se zgraža tako nad njihovo frekvenco kot tudi vsiljivostjo, že od konca novembra, pa vendar ... zdi se, da so reklame ugrabile praznik, ki je postal ne samo svoje nasprotje, temveč tudi groteskna podoba nekdanjega obredja. Poglejmo; zelo resen in strokovno ter po novinarskih normah pripravljen prispevek na televiziji govori o nevarnosti petard in druge praznične pirotehnike. V vseh pomembnih medijih žrtve kažejo iznakažene okončine, zdravniki predavajo, kako je to nevarno in nepotrebno in ko se informativna oddaja konča, je prvi oglas, tisti pred vremenom, namenjen oglaševanju pirotehničnih izdelkov.

Kdo je zdaj tu nor? Ali je vampirska želja po marketinškem prihodku povsem zameglila zdravo uredniško presojo? Nekaj kritizirati in na nekaj upravičeno opozarjati, čez minuto pa identično stvar agresivno oglaševati, se zdi ne le skregano z zdravo pametjo, temveč tudi nazorno kaže na resnično vlogo in moč medijev v naši družbi. Iz kritičnih regulatorjev histeričnega vsakdana se vse bolj spreminjamo v platforme za oglase.

In če hočeš priplezati do prvega prvega moraš mimo zabavnega televizijskega programa. O njem bodo z veseljem povedali kaj za to usposobljeni pisci; mogoče zgolj drobna ugotovitev, da slovenska estrada zna potovati po prostoru in času! Ker kot menjavaš programe se na njih vedno znova pojavljajo eni in isti glasbeniki z enimi in istimi kompozicijami. In potem identični glasbeniki ob identičnem času vsem skupaj želijo: "Srečno!"

Edino, kar nas navdaja z upanjem, da se 2013 ne bo utopilo v poskočnicah, je znižanje naročnine za programe naše hiše. Čim se je znižala naročnina, smo dobili Rolling Stonse na drugem programu televizije. Dve uri "rock'n'rolla", ki te ponese iz enega v drugo leto, je najboljša mogoča popotnica novi energiji.

In starčki s kitarami naj nam bodo vodilo v 2013. Pustimo ob strani škandal in vlogo v glasbeni zgodovini ter se pustimo napolniti z vitalnostjo, z vero v človeka in z jedko resnico v bluesovskem molu, ki nam jo nudi ta inštitucija. Ali je bolje zaupati Rolling Stonesom kot religijam, vladam in marketinškim podjetjem, je sicer vprašanje svetovnega nazora, vsekakor pa je vera v Micka in Kifa manj nevarna.

Ena njihova poslanica bodi dovolj za 2013. Ni nujno, da imamo takšno glasbo vsi radi, je pa to umetnost in je to glasba, ki ima rada nas. Iskrenost te vrste pa je edino, kar nesimo s seboj v 2013.