Ker kaj je lahko manj hujskaškega kot poročanje in razmišljanje o glasbi in glasbenih festivalih? Še sploh, če gre za glasbeni festival domoljubnih pesmi, ki je bil v Kočevju. Človek bi ob novici najprej pomislil, da pač gre še za eno glasbeno vragolijo, ki je v državi, kjer vsi hočejo peti, nekaj najbolj naravnega. Slovenci kot narod godcev pač moramo imeti tudi festival domoljubne pesmi; če imamo festival poletja, narečij, šansona, rocka in polke in še valčka. "Mar se domovina kaj slabše rima?"

Potem razmišljujoči le malo zastriže z ušesi, ko izve, da je v ozadju brigadir Krkovič. Človek je vojak in je bil njega dni jeklena pest narodovega srda; danes pa malo sedi na sodišču, malo organizira glasbene festivale. Pa niti to ni nič takega; številni vojaki so izhlapelega borbenega duha v poznejših letih oživljali z domoljubnim prepevanjem. Le da so včasih imeli harmoniko, danes pa imajo sekvencerje. Čeprav …

Če smo ideološko nepristranski, kompozicijsko pa neusmiljeni, je bila četa partizanskih skladateljev proti današnjim mešalcem intervalov videti kot Beethovni v uniformah!
A vse to je trivialnost, primerna za komercialne medije; nacionalni mediji se moramo ukvarjati z esenco stvari samih in vedno predstaviti obe resnici. Če ne gre, pa v studio pripeljati vsaj dva gosta, da bo zadovoljeno slovenskemu dualizmu.

Zato zakličimo prek gora brez trohice dvoma: "Domovino je treba imeti rad ..." Malo težje pa je razumeti, kako naj bi pri tem pomagalo petje.

Slovenci v "domovinopetju" nismo izvedeni, kot recimo Nemci in Avstrijci; ti poznajo dekleta v krinolinah in fante v irhastih hlačah, in medtem ko se v ozadju boči osrednji alpski greben, germanska mladost s petjem krepi ljubezen do domovine. S takšno glasbeno vzgojo imajo očitno domovino raje kot drugi Evropejci, zato pa so danes na nekem drugem vlaku.

Načelno pa je med petjem in ljubeznijo do domovine res težko najti neko normalno povezavo, kajti mešanje glasbe in domovine je skoraj pokopalo božanskega Wagnerja ... Kako potem ne bi Krkoviča?

Ali če vzamemo "od Vardara pa do Triglava", ki je bil res velika domovinska uspešnica, odlično napisana in odlično aranžirana … Vendar resnici na ljubo; bolj ko si ga pel, bolj si postajal očaran nad natančno intonacijo balkanskih deklet na mladinski delovni brigadi, domovino pa si naslednje jutro imel približno enako rad.

Bilo bi preprosto prelahko; napišeš domoljubno pesem, organiziraš festival in zaukažeš nacionalki, naj reportažni avto za en večer pripelje v Kočevje … in poješ in vzbujaš domoljubna čustva ter se naslednje jutro prebudiš v spokojni in ljubljeni domovini. Ko pa je resnica sedanjosti prav nasprotna in spominja na Nerona, ki solira na liri, medtem ko Rim gori požgan od njegove roke.

V teoretične namene dopustimo možnost, da je s petjem mogoče podžgati domoljubje in da bo k temu festival domoljubne pesmi v Kočevju pomembno pripomogel. Kaj bi se zgodilo, če bi vsi Slovenci imeli radi svojo domovino kot posledico dejstev, zapetih v c-duru, f-u in na kratko v a-molu? Povedano drugače: "ali lahko ljubezen do domovine kakor koli vpliva na čas, ki ga živimo?" Prepričanje, da lahko, je tako naivno, da je že skoraj slaboumno. Ker čeprav 99 % Slovencev prepeva domovinske pesmi, je za težave dovolj le tisti en odstotek, ki odloča, hkrati pa nima posluha.

Če smo radikalni: kaj pa se je zgodilo, ko so Pistolsi zapeli cinično poskočnico o kraljici? S sveto angleško zemljo prav nič - se pa je marsikaj premaknilo, toda ne v domoljubnem, temveč v civilizacijskem zavedanju generacij. Podobno je s slovenskim domoljubjem. Domoljubna pesem bo domoljubje lahko dvignila ali spustila, državo pa bo pustila pri miru, se pravi v današnjem "zosu". Še več; najbrž bo domoljubna pesem res vzbudila določene občutke v ljudeh, ki pa ne bodo nujno pozitivni! Obstaja realna možnost, da bodo tisti, ki so v tem tednu na nacionalnem mediju prepevali o lepotah Slovenije, izpadli vsaj bedasto, če ne že groteskno.

Je pa še nekaj, pa naj brigadir Krkovič in njegov zborček tega ne vzameta tega kot posmehovanje … Namreč Slovenci imamo ultimativno domoljubno pesem, ki jo bodo v Kočevju težko presegli; tekst je napisal dr. France Prešeren, glasbo pa Stanko Premrl. Domoljubni napoj Zdravljice zaleže za deset festivalov in najbrž prihaja čas, ko bo spet treba zapeti vse kitice.