Ljudje celo moledujejo medije, naj prenehajo objavljati vsak dan ene in iste slabe novice, strokovnjaki pa opozarjajo, da ima pesimizem neposreden vpliv na ekonomijo, katere vrhunski dosežek je nekaj takega kot borza. Več optimizma torej.

Kot skromna oddaja na pomembnem mediju se posipajmo s pepelom in priznajmo svoj delež pri širjenju pesimizma. Zato danes optimistično, a kljub temu analitično. Najprej in na začetku: ni dovolj, da vojno pesimizmu napovemo le mediji, tudi preostali dejavniki družbenega razpoloženja morajo začeti častiti optimizem. Umetniki, recimo. Če pustimo vnemar pregovorno slabo voljo slovenskih filmarjev, si poglejmo prvo premiero v mariborski Operi. Prvo dejanje se konča z dvojnim umorom, drugo pa s samomorom. Težko gredo gledalci domov optimistični, mar ne?

Iščemo novi optimizem
Lotimo se torej iskanja novega optimizma. To pri narodu, ki je uspešno iznašel novi kolektivizem, ne bi smel biti prevelik problem. In seveda izvzemimo šport. Športni optimizem, ki ga je na Slovenskem vedno dovolj, ni pravi optimizem, temveč privid, velika laž, ki ob prvem porazu spremeni optimistično evforijo v še večje razočaranje.

Optimizem je glede na pesimizem izjemno specifična tvarina. Človek bi na prvi pogled dejal, da je razmerje petdeset proti petdeset. Drugače povedano: da bi se v Slovenijo vrnil optimizem, bi potrebovali polovico populacije in še enega optimističnega Slovenca. A ker gre za ljudi, ne za demokracijo, je zadeva malo bolj zapletena. Namreč, pesimizem ima mnogo večjo aktivacijsko moč kot optimizem.

Če vzamemo primer s študentskih zabav: zatežen primerek lahko uniči zabavo desetim razposajenim … Podobno je tudi v državi. Delež pesimistov, ki lahko uničijo optimistični potencial družbe, je lahko primerno nizek. Okoli 30 % prek prsta. Če so pesimistični vsi novinarji, vsi umetniki, 'opinion makerji' in vsi 'trendsetterji', pa je dovolj 10 odstotkov.

Slovenec optimist
Drugi veliki problem tako optimizma kot pesimizma je dejstvo, da pojava nista samonikla. Tako za optimizem kot pesimizem mora vedno obstajati razlog. In za pesimizem jih je dovolj za vsakim vogalom, za optimizem pa malo manj. To pa ne pomeni, da jih ni. Napaka, ki smo jo naredili optimistični Slovenci, je dejstvo, da smo dvajset let po osamosvojitvi optimizem črpali izključno iz dejstva, da smo Slovenci. Tako so nas učili: če si Slovenec, delaven, pameten, živeč sredi pastoralne pokrajine, je dovolj, da si optimist in da je optimističen tvoj pogled na svet.

Rezervnega scenarija oziroma rezervnih virov optimizma poleg športa nismo nikoli imeli pri roki. Družina, kakšen piknik, Triglav, pa je bilo za letno dozo optimizma dovolj. 'Sui generis' optimizma pa je v dvajsetih letih zmanjkalo in zdaj trepetamo pred pesimistično falango ter se sprašujemo, kaj zdaj.

Oba redna poslušalca sta do zdaj že opazila, da še nismo omenili slovenske politike, to pa je za našo oddajo nepredstavljivo. To pa zato, ker v oddaji, ki promovira optimizem, ne moreš govoriti o slovenski politiki.

Jedrska elektrarna pesimizma
Slovenska politika je namreč jedrska elektrarna pesimizma. Je Krško slabe volje, in slovenski politiki so v bistvu profesionalni pesimisti. Razen gospoda predsednika, ki pa s svojim instantnim optimizmom dela državljane le še bolj pesimistične.

In prav v tej galeriji groteskno pesimističnih likov se skriva ključ za rešitev. Kot imamo s političnim sistemom na določen način uzakonjen pesimizem, bi morali nujno, če ni že prepozno, uzakoniti tudi optimizem. Ministrstvo za optimizem torej. Priznamo, nekoliko orwellovska ideja, a pesimistični časi zahtevajo optimistične ukrepe.

Ministrstvo za optimizem bi moralo najprej seveda vzpostaviti svoje institucije. To ne bi bilo preprosto, ker bi morali odbiti napad slovenskih humoristov. Ti so namreč prepričani, da so vodilni optimisti v državi, a natančna analiza slovenskega humorja pokaže, da je ta eden največjih generatorjev pesimizma v deželi: slovenski humor človeka ne sili na smeh, ampak ga le še bolj teži.

Ko bi izločili prošnje humoristov za službo na ministrstvu za optimizem, bi morali izločiti še športnike in pobiralce davkov. Tudi ti dve kategoriji gojita optimizem le na prvi pogled. In ko se tako razmišljajoči ozira prek puste, zaradi pesimizma požgane pokrajine, kdo bi lahko bil nosilec novega slovenskega optimizma, nasproti ne pride nobeno veselogledo ime. Zato se je treba lotiti iskanja kadra za ministrstvo za optimizem radikalno in iskati tam, kjer naša družba že dolgo ne išče več. Pa s tem ne mislimo na Argentino!

Ministrstvo za optimizem
Ministrstvo za optimizem bi morali voditi otroci. Minister bi moral biti star enajst let, državni sekretarji največ devet. Kritiki sicer oporekajo, da so otroci optimisti, ker še niso skusili "grenkega sadu življenja", je pa res, da jim ga starejši poskušamo servirati z vsakim obrokom. Otrok, a ne v katoliškoevangelizacijskem smislu, naj nas nauči ponovnega optimizma, ne pa statistiki, novinarji in smučarji.

Enoletni predstavnik ministrstva za optimizem, ki bi na komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb še pred svojim poročilom zahteval, da mu zamenjajo plenico, pa ne bi le širil optimizma, temveč tudi postavil stvari na svoje mesto.