Trojka visi nad nami tako strahovito, da se zdi Damoklejev meč nevaren kot pletilka stare mame. Pa je strah odveč, kajti trojka ni nič strašnega. Namreč, letos poleti nas je že obiskala, pa ni bilo hujšega. Krščanska trojka "Oče, Sin in Sveti duh" je prišla uredit razmere v Slovenski cerkvi, a razen kakšnega profesorja in meniha več se ni zgodilo nič dramatičnega.

Seveda, vedno je mogoče špekulirati, da je evropska trojka hujša od prej navedene, a nikjer še nismo odkrili, da bi Evropska centralna banka zažgala Gomoro ali da bi Mednarodni denarni sklad na prezadolžene države metal žabe in kobilice. Tako da … brez skrbi in pogumno v prihodnje dni.

Kljub temu pa nam gre še naprej izjemno slabo in kot analitična oddaja se v iskanju znakov okrevanja pridružujemo veliki nacionalni histeriji. Včasih smo s takšno vnemo iskali znake prihajajoče pomladi, danes pa oprezamo za vsakim kolikor toliko spodbudnim kazalcem, da bo šlo državi in narodu v prihodnosti bolje. Pa nas kar vedno znova zasipavajo z negativnimi smernicami. In če uporabimo analogijo z bolnikom, kot državo predstavljajo v medijih, smo edina "država zombi" na planetu. Že zdavnaj smo mrtvi, a še kar capljamo naokoli.

In ker imamo kup specializiranih medijev, ki vsak dan oprezajo za znaki okrevanja, čeprav bi okrevanje pomenilo padec njihovih naklad, ker so najbolje prodajane novice pač slabe novice, je v našem uredništvu prevladalo mnenje, da se morajo "Zapisi iz močvirja" posvetiti drugačnemu iskanju. Iskanju okrevanja v družbi, odnosih med ljudmi in okrevanju v odnosu do okolja, dela in drugače mislečih.

Po mnenju številnih je najprej potreben radikalen zasuk družbene nadstati, kot smo rekli včasih, šele potem bo prišla tudi gospodarska renesansa. In med neskončnimi listanji časopisov, spremljanjem elektronskih medijev in filtriranjem velikanskega števila informacij, smo prišli do spodbudnih kazalcev, ki kažejo na mogoč kulturni in intelektualni preporod.

Bilo je med razpravo na enem izmed parlamentarnih odborov, ko so strogi poslanci imeli med kladivom in nakovalom našega direktorja, gospoda Filija. Poštenjak se je branil in zagovarjal interese naše hiše, kot je vedel in znal, kar se je nanj kot gromovnik z Olimpa spustil sam poslanec Jerovšek. Zdaj … vemo, da ima gospod pisano zgodovino, a preporod bodo prinesli "tisti, od katerih se najmanj pričakuje", je zapisano. Torej, poslanec Jerovšek je po nekaj obveznih narodopisnih zbadljivkah, namenjenih predsedujoči, eksplicitno pohvalil novinarke kulturne redakcije TV Slovenija in poudaril, da spremlja oddaje o kulturi na TV Slovenija ter da so oddaje presežek in tako naprej in tako nazaj.

Če je kje zaznati sled narodovega preporoda, je to v dejstvu, da poslanec Jerovšek spremlja kulturo na TV Slovenija. Kajti poslanec Jerovšek je do z daj veljal za najsvetlejši primer tega, čemur na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC ZASU pravijo poslanski e. Kot je namreč znano, imamo v slovenščini normalni e, ozki e, široki e, zelo široki e in potem je tu še t. i. poslanski e. Najširši izmed vseh.

Poslanski e je nosilec ne le zvočnih informacij, temveč zelo veliko pove tako o govorcu kot tudi o skritih pomenih govorjenega. Če tako s "poslanskim e-jem" izgovorimo "mesto Ljubljana", je takoj jasno, da gre za privilegirano prestolnico, na čelu katere je politično vprašljiv župan.

Vendar pri razvejeni uporabi "poslanskega e-ja" v slovenskem hramu demokracije ne gre za spopad med urbanim in ruralnim, kot je pogosto interpretirano. "Poslanski e" predstavlja lokavost slovenske duše glede na vse dobro in pozitivno v našem kozmosu.

Na kratko: če je začel mogočni parlamentarni lobi, ki redno govori "poslanski e", spremljati oddaje o kulturi na TV Slovenija, obstaja velika možnost, da se končuje mračno obdobje slovenske zgodovine, ki so ga zaznamovale nevednost, preproščina, ignoranca in nekultura.