Ustavno sodišče je zadržalo nekatere člene novele o zakonu, ki ureja razmerja znotraj naše hiše. Tako se bodo Igre prestolov nadaljevale, mi pa bomo tega – kot njemu podobne prispevke – vedno bolj namenjali samim sebi. A tako se svet vrti in kdo smo mi, da bi sipali pesek v kolesje.

Najbolj zanimiv in skoraj hipen odziv vseh deležnikov – se pravi tako igralcev, trenerskega kadra, kot tudi navijačev, ki spremljajo dogajanja okoli naše hiše, je bil: »Odločbo ustavnega sodišča je treba spoštovati!«

To sta izjavili tako stranki v postopku, ena z zmagoslavjem, druga s kislim nasmehom, kot tudi ostali prosti radikali slovenske politike. S predsednico republike na čelu, ki jo je napovedano jasno izražanje stališč kmalu pripeljalo do razvodenele fraze: »Odločitev sodišč je treba spoštovati!«

»Odločitev sodišč je treba spoštovati,« je najbolj očitna legitimacija slovenskega politika, ko se poskuša deklarirati kot demokrat. Ker v prepirljivi, poniglavi in prav malo razumni zbornici slovenskega zakonodajnega in njemu podobnih aparatov ni kaj dosti demokratičnega … Zato se zdi neka povsem običajna in v civilizaciji normalna pravna norma, kot je spoštovanje sodišč, za slovensko politiko največji dosežek demokratičnega ustroja. In ko recimo zagovorniki novele te dni skozi stisnjene zobe izjavljajo: »Odločitev sodišča je treba spoštovati,« je to razumljeno kot vrh strpnosti, sodelovanja, razumevanja in doseganja kompromisa z dialogom. Sicer je res, da mnogi pomembni politiki pri nas odločitev sodišč ne spoštujejo in v tej mantri je tudi velik del praktičnega poduka, a vseeno je gromoglasno razlaganje ponižnosti pred zakonom nekoliko groteskno.

A samo za potrebe teoretičnega preizkusa v naslednjih trenutkih prestopimo na temno stran. Se pravi tja, kjer bi si kdo drznil reči: »Ne spoštujem in ne bom spoštoval odločitve tega sodišča!«

Kot vemo iz učiteljice življenja »ne priznavam tega sodišča« posledično pripelje do vstaje proletariata in socialistične revolucije. Oboje bi bilo danes na Slovenskem sicer dobrodošla sprememba, a o tem kdaj drugič. Danes samo o predpostavki, da bi se posameznik ali skupina uprla odločitvi ustavnega sodišča, ki je zadržalo novelo o zakonu o RTV Slovenija, ki posplošeno rečeno, v toneči se hiši vzdržuje status quo.

Največji hec je v tem, da je skupina, kaj skupina, velika večina državljanov odločitvi ustavnega sodišča že rekla gromoglasen »Ne!« Se pravi, da večja skupina državljanov na glas trdi, da odločitve ustavnega sodišča ni treba spoštovati … Preden razložimo nekaj tako nezaslišanega, opozarjamo, da je za nadaljevanje razumevanja treba imeti vsaj minimalno predznanje osnov znanstvene fantastike.

Zadeva je namreč ta, da smo o noveli zakona državljani glasovali na referendumu. In jo skoraj soglasno, vsekakor pa gromoglasno podprli. Razumevanje znotraj racionalnega sveta seveda upošteva razvoj dogodkov, ki je najprej prinesel referendum, podporo noveli ter nato ustavno sodišče in zadržanje izvajanja nekaterih njenih členov ... A časovnica drži, dokler na čas gledamo linearno; če pa upoštevamo, da je časovno prostorski kontinuum mogoče kršiti, kar nam recimo dokazuje Marty McFlay iz filma »Nazaj v prihodnost«, to pomeni, da smo se državljani na referendumskem trojčku jasno opredelili za novelo in proti zadržanju. Da se je nekaj zgodilo pred drugim, je gledano s stališča absolutnega povsem nerelevantno!

Politika kot nižja oblika zavesti seveda ni zmožna retrogradnega pogleda, še manj delovanja, zato se zdi takšno razmišljanje banalno in naivno, a da je odločitev ustavnega sodišča prišla v nasprotje z referendumsko voljo, ne more zanikati niti glavni jezični dohtar predlagateljev presoje, ki izjemno premišljeno uporablja tako široke vokale kot tudi gel za lase.

Če je že razumevanje prejšnjega segmenta zahtevalo miselni napor, kaj šele nadaljevanje … V ustavi piše, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, hkrati pa ključarji svetih spisov eklatantno zanikajo to, k čemur so zavezani … Seveda je ta paradoks razložljiv z nekaj pravnimi akrobacijami in ob pomoči do konca spolitizirane slovenske družbe in spolitiziranih institucij države – a grenak priokus obstaja.

Škoda, ki jo slovenska družba doživlja ne s slabim, ali bolje rečno zanemarjenim televizijskim programom, je minimalna proti škodi, ki jo z odločitvijo ustavnega sodišča doživljamo državljani Republike Slovenije.

Slehernik se lahko odslej upravičeno počuti samo kot kmet na umazani šahovnici slovenske politike.