Razmišljujoči skoraj ne more napisati stavka, ne da bi trčil na osebo, stranko ali politični proces, ki bi lahko bil z medijskim natolcevanjem nepravično prikrajšan na volitvah. Tako se bomo v naslednjih mesecih, ki ne bodo nič drugega kot ena sama neprekinjena volilna kampanja, prisiljeni ukvarjati bolj kot ne z bizarnimi, obrobnimi temami. Ki pa so lahko prav tako zanimive. Tako danes o temi, ki je banalna, a čudežno prikazuje vso veličino in tudi zablode slovenskega univerzuma. Govorili bomo o smučarskih centrih.

Govoriti o smučanju na pragu poletja je bizarno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenski smučarski centri pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo. Kar je nenavadno, vendar se nikjer drugje, niti pri Mercatorju ne, znameniti "nacionalni interes" ne izraža tako lepo, tako čisto, kot prav pri smučarskih centrih. Razen Kanina ni propadel še noben smučarski center. Čeprav bi po logiki gospodarskih družb že morali. V čem so torej smučarski centri tako zelo drugačni od ostalih gospodarskih subjektov v državi? Najprej opravimo z argumenti, ki prihajajo od upravljavcev in lastnikov; da so smučarski centri pomemben nosilec turistične ponudbe in kot taki v posebnem položaju, saj je na njihovo preživetje vezano tudi preživetje lokalnih turizmov … Kot da bi turistična infrastruktura ne smela propasti, če ni ekonomsko upravičena, ali je ekonomsko zgrešena? Poglejmo recimo zgolj Rimske toplice, kot edinega ponudnika turizma v tistih krajih, kako obnovljene veselo propadajo, ali pa portoroške hotele, ki se jih lastniki hočejo rešiti kot vročega kostanja! Razviti turizem pozna in deluje pod identičnimi tržnimi pogoji kot ostala gospodarska okolja in nobene logične razlage ni, zakaj recimo veseljaški Pohorci, ne bi smeli propasti. Zaposleni? Dajte no; v neposredni bližini ostarelih žičnic propada Mura s tisočimi zaposlenimi, tako da bo slovenska črna statistika nezaposlenosti z lahkoto preživela še nekaj žičničarjev. Kot dobro prakso iz tujine lahko razumemo stečaje smučišč v tujini, ki so reden pojav; naši sosedje Avstrijci za en evro kupnine in dva milijona takojšnjih spodbud ponujajo simpatično smučišče na njihovi strani Pece.

Drugi velik argument upravljavcev tonečih smučišč je kruta narava. Nadmorska višina, mraz, sneg in podobne naravne danosti. Kdo presmuča toliko, kot fanatični ustvarjalci pričujoče oddaje, natančno ve, kako je smučanje, z grobo tehnologijo sicer, že zdavnaj izključilo naravo iz ekonomske enačbe. Tehnološki postopki so danes tako napredovali, da je mogoče s tretjo generacijo zasneževanja smučanje omogočati povsem neodvisno od vremena. Tudi cenovna politika smučarskih vozovnic je pogosta tema manipulacij smučarskega lobija. Resnično so dnevne vozovnice v razvitih smučarskih okoljih drage kot sto hudičev, a cenovna politika je v tujini nastavljena nekoliko drugače. Z zelo razumnimi cenami sezonskih vozovnic smučarski centri privabljajo domačine oziroma si gradijo bazo najzvestejših; nagrajujejo in spodbujajo smučanje v lokalnem okolju, do "turistov" pa so, kot povsod drugod v turistični industriji, seveda neusmiljeni. Razdrobljenost in drobnjakarstvo slovenske smučarsko-turistične industrije, ki ne zmore enostavne smučarske vozovnice za vsa slovenska smučišča oziroma zaradi katere se ni mogoče na vseh pohorskih ali gorenjskih smučiščih smučati z eno samo vozovnico, je čisto nasprotje trendov in logike združevanja, ki prevladujejo v tujini.

Tako se počasi brez logične razlage vzrokov životarjenja slovenskih smučarskih centrov, počasi selimo na področje iracionalnega. Tam, znotraj ognjenega kroga slovenskih fantazem, smučanje zavzema posebno mesto. Kot eden konstitutivnih elementov naroda si zasluži posebno vlogo in obravnavo, s čimer se lahko vsak ljubitelj snega ali narodno zaveden državljan zgolj strinja. Toda obstaja točka preloma med nostalgičnim in škodljivim. Kot je brati v medijih, ob večnih zapletih na Smučarski zvezi Slovenije, smučanje presega športno-rekreativno dejavnost, temveč je natančen pokazatelj razdvojenosti slovenske duše. Vsi vasizmi, ozkoglednost, zavist, lokalpatriotstvo - vse najslabše, kar je v nas, se zrcali v smučanju; tako v športu kot v turistično-ekonomski dejavnosti.

Rešitev pa je že tiste vrste, ko je lahko kdo, sledeč pravilom o volilni kampanji v nacionalnem mediju, neposredno prikrajšan na nedeljskih volitvah; zato počasi in previdno. Čeprav so pripovedke o "stricih iz ozadja" žalitev za razum, pa je njihov najbolj verjeten približek kadrovska zasedba upraviteljev slovenskih smučišč. "Old boys" obvladujejo slovensko smučanje in težko si je drugače predstavljati dejstvo, da so izgube RTC Pohorje ene pomembnejših izgub prenesenih na Družbo za upravljanje slabih terjatev, smučarsko hobotnico iz Pohorja pa še vedno vodijo isti ljudje, ki so te izgube povzročili. Medtem ko so ostali finančni avanturisti tranzicije ali v kazenskih postopkih ali pa celo v zaporu, se odgovorni za milijonske davkoplačevalske izgube še vedno nastavljajo kameram ter z javnostjo delijo svoje modre misli. Ker veliki mit o smučanju - kot dragi rekreaciji - ne zdrži logične presoje; v zadnjih nekaj letih so cene smučarskih storitev nenormalno rastle, ponudba se je nenormalno krčila, izgube so nenormalno naraščale, investicij pa praktično ni bilo. In nagradno - čeprav niti ne preveč zapleteno vprašanje za NPU recimo - bi bilo: "Kam je šel oziroma kam gre denar od predragih smučarskih vozovnic?"

Čeprav je maj, je smučanje v vseh pogledih izjemno pomemben del slovenstva. Ker nam je v preteklosti toliko dalo, bi bilo prav, da mu damo nekaj nazaj. Pa ne v obliki finančnih spodbud in prikimavanja jesenskim jamranjem od združenja žičničarjev, ki delujejo, kot da niso pomolili nosu izven koče na smučišču, temveč predvsem z obsodbo in pregonom finančnega avanturizma in pajdaštva na slovenskih smučiščih.