Gre pa tako: zadnje leto ali dve smo poslušali, kako je prihod trojke svetopisemska kataklizma, ki se ima zrušiti na izvoljeno ljudstvo. Da bodo tujci odločali namesto nas, da bomo izgubili suverenost in da bomo živeli še mnogo slabše, kot že živimo. Trojka je bila ultimativni bavbav, "Enter sandman" slovenskega rock'n'rolla. Nič več!

Zadnje tedne je zaznati vedno pogosteje izjave, da trojka le ni dokončna poguba. Najprej nekajkrat Janez Janša, ki mu štejemo v dobro, da se javno oglaša recimo iz Šentilja ali Lendave, ne pa zgolj iz Ljubljane, nato tudi minister Virant. Nekaj vplivnih ekonomistov jima pritrjuje v mišljenju, da mora Slovenija čim prej zaprositi za pomoč iz tega famoznega mehanizma za pomoč prezadolženim članicam evroobmočja. Predsednica vlade se še nekaj obira, a najbrž zgolj zaradi suspenza.

Kar hočemo povedati je preprosto dejstvo, da je začela slovenska politika enotno in usklajeno pripravljati ljudstvo na prihod trojke. Zdaj; lahko bi to razumeli kot običajno medijsko-politično manipulacijo, kakršne smo deležni vsakodnevno in ki so postale običajno orodje političnega diskurza. A gre za toliko več …

Namreč; med letom in več ponavljanja, da je trojka takojšnji pogin in med današnjo tezo, da je trojka pravzaprav rešitev, gre ob nenačelnosti in lokavosti politike še za nekaj mnogo bolj usodnega.

Politiki so, če ne drugega, vsaj pri izvoru informacij. In že danes vedo, da tista milijarda, ki bi jo naj prispevali za zapolnitev bančnih lukenj, ne bo dovolj. Stresni testi so v teku, računovodje pa po koncu šihta tako zelo klepetavi … Kolikor je brati, bo milijarda komaj dovolj za luknjo, ki jo imajo v NKBM-ju, kje pa je šele NLB!

Torej je vztrajanje na samorešitvi Slovenije pravljica za lahko noč; nenehno ponavljanje dejstva, da se bomo rešili sami, preprosto ni dovolj oziroma je medijska manipulacija premalo, da se želje spremenijo v dejstvo.

In zdaj h kleči presnete zadeve same.

Politična elita že danes ve, da bo pomoč potrebna oziroma se je znotraj njihove realnosti pomoč že zgodila. Zato počasi začenjajo pripravljati na neprijetno dejstvo še nas, preostale državljane. Povedano drugače; njihova realnost je korak pred našo, njihova politična življenja so nekaj tednov pred našimi. Ko bo novica o pomoči vržena na blatno dvorišče, da jo pozobamo, bo v svetu političnih elit pomoč že nekajmesečno dejstvo. Hočete dokaz? Še pred nekaj tedni je bilo klicanje trojke narodna izdaja, danes pa lahko brez posledic odkrito razpravljamo o tem, celo v obskurni radijski oddaji!

Kar pa je pri vsej stvari vsaj nerodno, če ne že grozljivo; slovenska politična elita živi v vzporednem vesolju, ki nima nobene povezave z življenjem preostalih državljanov te države! Ko pride njihova realnost do nas, je naša sedanjost že njihova preteklost. Slovenci tako živimo nenehno ujeti v preteklosti, pa ne tisti, v kateri nastopajo partizani in belogardisti, temveč v preteklosti, v kateri ni možnosti dejavnega soupravljanja države - ker so se vse bistvene odločitve že zgodile. Obstaja sicer privid volitev, na katerega stavijo naivni, ampak saj poznate vzklik pametnega moža: "Če bi volitve lahko kar koli spremenile, bi jih prepovedali!"

Politična apatija oziroma družbena letargija, o kateri govorijo sociologi in politični analitiki, ni nič drugega kot nezmožnost vplivati na politične odločitve, ki so se že zgodile. Povedano drugače; smo nekakšen skupinski Michael J. Fox, ki se v preteklosti poskuša rešiti zaljubljenosti lastne mame, ker je s tem ogrožen njegov obstoj.

Ampak kot se tolikokrat zgodi, je težava hkrati tudi del rešitve! Namreč, evropska trojka ob vseh grozotah, ki jih prinaša, pomeni tudi suspenz slovenske politike! Ni jasno, kaj si veseljaki predstavljajo, a ko bomo državljani ugotovili, da ne odločajo o ničemer, bodo najbrž težko obdržali še tisto malo verodostojnosti.

Državni zbor se bo spremenil v državni svet, državni svet pa se bo spremenil v gostilniško omizje. Politične stranke bodo padle pod zakon o društvih, kjer se bodo člani strank pajdašili z gasilci, upokojenci in igralci vaških odrov. Ko bodo državo prevzeli tujci, kot so jo že tolikokrat, bo odpadla vsaka potreba po potvorjeni stvarnosti; trojki pač ne bo v interesu lagati državljanom, ker trojka pač nima političnega nasprotnika, katerega ponižanje je pomembnejše od dobrobiti naroda.

Pod črto: država, ki se je začela z referendumom, bi se moral tako tudi končati. In nerodno, sramotno, a praktično referendumsko vprašanje bi se naj glasilo: "Ali ste za to, da v Sloveniji ukinemo politične stranke in naj z državo poslej upravlja cvetober mednarodnih institucij?"

Novih 90 odstotkov, zastave in veselje na ulicah.