Čeprav se s športom v naši radijski hiši ukvarjajo cenjeni prijatelji in tovariši iz športnega uredništva, je nekaj te priljubljene dejavnosti po omenjeni tekmi pljusknilo tudi čez običajne okvirje. Po nenavadnem koncu rokometne tekme so domoljubna čustva naroda vzkipela kot zadnje čase le še ob zmagi košarkarjev. Kolikor sledimo utripu javnosti, gre za prevladujoče mnenje, kako so Nemci morali priti do ugodnega, se pravi neodločenega rezultata, ker so vodilna sila v evropskem prostoru. In kot takim so jim sodniki rezultat podarili.

Kar nas zanima, je temeljno vprašanje, ali šport resnično lahko odslikava tudi gospodarskopolitična razmerja med narodi. Oziroma obratno; ali se v športu zrcalijo razmerja med narodi, ki s športom nimajo nobene zveze. Ali še naprej v biblični prispodobi: »Ali res drži, da športni David proti športnemu Goljatu že dolgo nima več za burek.« Kot se reče.
Za začetek nekaj povsem empiričnih dejstev … S tem, ko je bil iz globalnega športa pojem nacionalnega grobo izrinjen, je pri dogodkih, kjer se narod s športom lahko še vedno poistoveti, postala igra toliko bolj strastna.

Poglejmo! Klubski šport je postal globalni biznis, kjer prevladujoče odloča domnevna kakovost športnika; ne pa njegova nacionalna, bog ne daj krajevna pripadnost. Po domače povedano: v angleških nogometnih klubih ni Angležev, v NK Maribor ni Mariborčanov. Celo v športih, kjer je nacionalni ključ eden pogojev za postavitev športnika na štart, se pritisk kapitala vedno jasneje odraža; ideja, da bi v smučanju tekmovala moštva posameznih proizvajalcev, je bila v alpskem smučanju ne dolgo nazaj še kako živa, zasebne ekipe pa so že danes prevladujoči model nad državnimi reprezentancami.

Edina generična točka poistovetenja nacije s športnim uspehom so tako nacionalne reprezentance v različnih športih. Praviloma jih sestavljajo športniki, ki si eksistenco služijo v krutih pogojih profesionalnega športa. Tam jim kruh režejo pogoji trga, z vsemi stranpotmi, ki jih nudi globalni športni posel. Se pravi, da mora čistost športa sobivati z umazanijo korporativnega upravljanja. Mediji se poskušamo očitnemu neskladju izogniti; kot edina deviacija so na križ pribite športne stave – o sponzorskih vložkih, televizijskih pravicah, oglaševanju, medijskih manipulacijah, televizijskih prenosih, športni politiki in seveda sodniških organizacijah, slišimo primerno redkeje. A je med vrsticami razumeti, da je profesionalni šport mnogokrat dramatično v nasprotju s pravili ferpleja, podrobni opazovalci pa znajo v dokaz našteti na desetine primerov.

In zdaj navijači ali podporniki posameznih športnih ekip pričakujemo, da se podoba športa na reprezentančni, se pravi nacionalni ravni spremeni; da šport postane plemenito tekmovanje treniranih teles in vzvišenega duha. »Fige!«

Zakaj in čemu bi nacionalna himna, podpora celih narodov, grb in predsedniki na tribunah spremenili temeljno strukturo sodobnega športa? Ki je z imperativom uspeha tako zelo obremenjen, da si vedno več športnikov v telo vbrizgava zdravju škodljive snovi … Šport, ne glede na panogo, vrsto ali popularnost, vodijo interesi, ki največkrat koreninijo izven športa samega. Ob »sodniški farsi«, kot rokometno tekmo z Nemci danes imenujejo mediji, je zanimivo omeniti podrobnost, ki so jo izpostavili že nekateri navijači. Eden glavnih sponzorjev prvenstva je slovensko podjetje malih gospodinjskih aparatov; če bi šli v absurd, bi slovensko podjetje proti krivici slovenskega moštva reagiralo z umikom sponzorstva. Ne na strani športa, ne na strani gospodarstva naj ne bi obstajalo nič iznad nacionalnega ponosa … a tudi v tem primeru kot v nešteto podobnih bo seveda poslovno gospodarski interes prevladal nad nacionalno športnim.

Neodločenega rezultata in klovnov, ki strmita v zaslon, ne vedoč, kaj bi, tako ne bi smeli razumeti kot odnos med bogato in močno Nemčijo proti nepomembni in delno siromašni Sloveniji. V sodobnem športu ne gre za poenostavljeno enačenje moči in vpliva z rezultati težje merljivih, ali sodniški presoji zaupanih športnih tekmovanj. V škandaloznih izidih sodobnih športnih dogodkov, ki smo jim vsakodnevno priča po vsem svetu, gre za stopnjevanje koruptivnega vodenja in nezadostno regulacijo svetovnega športa kot takega. Od mednarodnega olimpijskega komiteja do posameznih športnih zvez sledimo zgodbi, polni škandalov in ne transparentnega, celo kriminalnega delovanja posameznih članov. A vse te prestopke se še vedno obravnava gentlemansko; v maniri športa iz zadnjih let devetnajstega stoletja …

Predvsem pa gre za stopnjevanje nezdravega razmerja med športom in denarjem. Na mnogih področjih, recimo pri kupovanju in posledičnem posedovanju športnikov in pri športnih stavah so zadeve že zdavnaj prešle meje osnovne športne sintagme, ki govori o zdravem duhu v zdravem telesu.