To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.

Pa ne le to, da nam primanjkuje soldatov, ki jim primanjkuje opreme; tudi vrh Slovenske vojske je nekako – nevojaški. Vrhovni poveljnik je hipi, ki je pravilno prepričan, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, obrambni minister pa je deček, ki je prehitro odrasel.

Ne pomnimo namreč tako mladega ministra za obrambo, ki bi se še tako zelo rad igral s puškami. In bombami. In tanki. In od preteklega novembra tudi z letali.

Našega obrabnega ministra je ameriška vojska, natančneje ameriško letalstvo, natančneje, sam poveljnik ameriške letalske baze v sosednjem Avignanu povabil na polet z bojnim letalom, ki sliši na ime F-16. Minister se je vabilu odzval.

Na prvi pogled ni z ministrom v zraku prav nič narobe. Kot "Mali princ" oziroma njegov avtor se je pogumno podal pod nebo. Kot rečeno, mu vojaška oprema in tehnika in taktika niso tuje. Vozil se je s tanki, streljal s pehotno oborožitvijo – hudiča, celo belo srajco si je zapackal. In bela srajca ni kar tako, kajti vsi ministri Nove Slovenije jih nosijo, ko na predvolilnih plakatih dokazujejo svojo učinkovitost.

Torej ni s tem, da se minister za obrambo malo povozaka z reaktivnim avionom, nič narobe; gre le še za en spust z ministrskega položaja do neposrednih proizvajalcev resornega ministrstva.

Minister za infrastrukturo zasaja prve lopate kot nor, minister za kulturo se – sicer redkeje – udeležuje kulturnih prireditev, minister za finance gre od časa do časa na banko, minister za gospodarstvo izhaja iz in se vrača v gospodarstvo, minister za okolje in prostor je konstantno izgubljen v prostoru, in to zaradi sumljivega okolja. In tako naprej in tako nazaj.

Hočemo povedati, da je minister Tonin samo izkoristil naravno vabilo zaveznikov, ki so ga odpeljali v bojnem letalu nad Poček, kjer sta na tarče zmetala nekaj bomb. Ob velikem navdušenju civilnih pobud, ki zahtevajo, da se poligon vrne ovcam, krasu in naravi v najširšem pomenu besede.

Mimogrede; zavezniki, ki bombardirajo Slovenijo s privoljenjem najvišjih vojaških oblasti, imajo pri nas dolgo tradicijo. Minister Tonin se je tako postavil v vrsto, na katere začetku stoji maršal Tito!

Kaj je narobe s Toninovo vožnjo, je onkraj zaznave, žal pa tudi zmožnosti analize običajnega žurnalizma. Ali celo vesti javnosti, ki je samo zabavljala, kako se je minister vozil po zraku na naše stroške. Saj se tako vozi, tudi če gre z redno linijo v Bruselj; kar pa z Brnika ni več tako enostavno kot nekoč – slišimo.

Kakor koli …

Na sopotnikovem sedežu je minister užival v vseh tistih G-jih in uspešno usmrtil nekaj kvadratov vezane plošče. Ali pa kup starega železja. A vendar ta pilot, odlikovan ameriški junak, in to letalo, eden najsmrtonosnejših strojev, kar jih je sestavila človekova bestialnost, nista namenjanja guncanju afen nad poligoni in prevozu turistov.

Namenjena sta ubijanju. Kar sta kot par dokazala nad Sirijo, Irakom in Afganistanom – kot piše v rezimeju letala in pilota.

In zdaj temeljno vprašanje: "Ali bi se minister usedel v letalo, tudi če bi šlo to na bojno misijo, odvreči bombe na teroristično zalego kje v brezupu tretjega sveta?"

Verjetno bi se …! Slovenska vojska je zanesljiv zaveznik in tvorno sodeluje v Natovih misijah na kriznih območjih.

In še naprej: "Ali bi se slovenski minister za obrambo usedel v letalo, tudi če bi to med akcijo zgrešilo teroriste in pobilo še nekaj civilistov?" Verjetno se ne bi, ker so civilne žrtve slabe za PR, sploh nekaj mesecev pred volitvami.

Ampak kakšna in kolikšna je potem ministrova kredibilnost? Na eni strani šopiriti se na šolski ekskurziji nad Počkom, pozneje pa se delati nevednega, ko svetovni hegemon vsiljuje svojo resnico in svoje interese po planetu!

F-16 z ali brez ministra na krovu ni le leteča škatla, temveč je predvsem simbol.

Ampak kot je napisal neki vojni pilot: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem!"

Minister Tonin enostavno ni hotel videti! Šlo mu je le za plemenitenje družinskega rodovnika … Njegovo srce, bolje rečeno duša, najbolje rečeno pa možgani, pa niso bili sposobni videti tragedije; sramote in grobo rečeno celo ponižanja, letečega z ameriškim letalom, ki porogljivo odvrže nekaj petard na Kras, potem pa se, tokrat brez ministra odpravi bombardirat hudodelce tega sveta.

Minister za obrambo, vrhovni poveljnik vojske, generali in polkovniki razmišljajo o konceptu obrambe, kot jih je naučila tisočletna zgodovina vojn ob njej pa še rajnka FSPN. Za obrambo potrebuješ sovražnika! Ker če nimaš sovražnika, ministrstvo za obrambo nima smisla. In v debati, ali je bila prej kura ali sovražnik, zmeraj zmaga sovražnik.

Zato imamo: virus, podivjano vreme, zunanjega sovražnika, notranjega sovražnika in komunistično revolucijo. Zato imamo ministra in zato imamo F-16.

Ampak če končamo z mislijo danes že nekajkrat omenjenega vojnega pilota, ki je izginil; nihče ne ve, kam.

"Bistvo je očem skrito!"