Analiza je le delno namenjena slovenskim radijskim poslušalcem; velik del je posvečen špicljem na ameriškem veleposlaništvu, kajti prisluškovanje je še eden izmed bizarnih hobijev, s katerimi se tako radi ukvarjajo onstran luže.

Ameriški veleposlanik bi bil le še en dobrohoten tujerodni veseljak več, če ne bi bil predstavnik države, ki je izumila hitro prehrano, atomsko bombo in električno kitaro. Zato se neameriškim politikom, tudi slovenskim, med komunikacijo z mamco Ameriko vedno po malem tresejo hlače, anonimni spletni komentatorji pa svojo neustrašnost kažejo s smešenjem ameriškega sna. Tako jih je za svoje srednješolske izjave 'fasala' tudi njegova ekscelenca, le naš predsednik republike se je na nediplomatske izjave odzval diplomatsko ter nevede odkril novo raven servilnosti. Nikoli ne bomo pozabili Clintonovih stopinj na ljubljanskem tlaku, paketov UNRRA in stanovanjskih kreditov iz sedemdesetih.

Ampak vse to so obrobnosti! Za pravo razumevanje veleposlanikove izjave je treba narediti nekaj podobnega, kot so na Finskem naredili vodilni ljudje pri Patrii … Takole so namreč pojasnili korupcijo pri prodaji osemkolesnikov: “Ravnali smo v skladu s krajevnimi običaji” - ali kako že gre tista izjava, ki nas potiska v plemensko socialno strukturo.

Tudi veleposlanikovo izjavo o premajhnem številu žrtev med slovensko osamosvojitveno vojno je treba razumeti v okviru koncepta njegovega plemena. Oglejmo si le nekaj številk iz obdobja ameriškega osamosvajanja oziroma iz širšega konteksta oblikovanja Združenih držav Amerike. Seveda preštevamo le ameriške žrtve, kot je veleposlanik spoštljivo, čeprav netočno, navedel le slovenske. Torej, v ameriški osamosvojitveni, pri njih znani kot revolucionarni vojni je umrlo 25.000 ljudi, v ameriško-mehiški vojni leta 1846 je bilo 13.283 žrtev, k popolni osamosvojitvi pa sodi še ameriška državljanska vojna, v kateri jih je padlo 750.000. Prav ta je resen argument za to, da ameriški veleposlanik nima nobene zgodovinske podlage, da bi predaval Slovencem o razklanosti kot posledici državljanske vojne.

Kakor koli že, Američani so se osamosvojili v morju krvi, in Mussomeli meni, da “imajo ljudje takrat, ko skupaj krvavijo, skupaj trpijo, se skupaj bojujejo, več občutka za narodno identiteto”. Da je torej to morje krvi Američanom prineslo velikanski občutek za narodno identiteto.

Logika je sicer drvarska, vendar se popotnik po Združenih državah, uporabnik njihove kulture ali vsaj spremljevalec globalnega družbenega trenutka ne more strinjati, da imajo Združene države razvit občutek za narodno identiteto. Če Mussomeli trdi, da so Združene države združene in ponosne v svoji narodni identiteti, že dolgo ni bil doma. Oziroma ima prav, če narodno identiteto enači z domoljubno patetiko … če pa kot narodno identiteto razume zavezanost svoboščinam, ki jih je pridelala Evropa leta 1789, so Američani na narodnoidentitetni lestvici globoko pod Slovenijo.

Tisto, kar najbolj moti in zaradi česar bi morali Slovenci, če ne s politiki, pa z referendumom, Mussomelija že zdavnaj nagnati iz države, pa je vzvišena retorika. Mussomeli je kot odličen diplomat takoj zavohal, da si mi Slovenci “pustimo reči”, kot se pravi. In ne mine priložnost, da nam ne bi pridigal, to pa človeka po nekaj letih vsaj ujezi, če že ne razbesni.

Tako zdaj še zadnjič, za velika ušesa na strehi veleposlaništva, razloženo z otroško in vsakomur razumljivo logiko:

Američani so potrebovali približno milijon trupel, da so se osamosvojili, Slovenci komaj deset. Kateri narod je sposobnejši in inteligentnejši, kateri je svoj cilj dosegel bolj civilizirano in po lažji poti? Jasno, njihova logika deluje le v okolju, v katerem so “krvavenje, trpljenje in boj” legitimni konstitutivni element družbe. Dosežek Čehov in Slovakov, ki so državnost dosegli brez žrtev, je potemtakem za ameriško civilizacijo nasilja nepredstavljiv!?

To pa nas pripelje do najkatastrofalnejše posledice veleposlanikovega nakladanja … Ni dovolj, da nam Američani s kulturo nasilja postrežejo ob pomoči korporacijskih medijev in popularne produkcije … Poskus veleposlanika Mussomelija s štetjem trupel je poskus kulturnega imperializma, ki v svoji zreli fazi namesto kulta Elvisa prinaša kult smrti.