Ampak če so vsi ostali parlamentarni deležniki začeli, kot smo od njih pričakovali, so pri Združeni levici začeli tako, kot od njih nismo pričakovali. Problematizirali so privatizacijo ljubljanskega letališča in privatizacijo Telekoma Slovenije.

Naj se privatizaciji zamrzneta in kako bodo pri Združeni levici zahtevali izredno sejo državnega zbora o tej temi. Obstaja namreč možnost - tako Združena levica - da bo s prodajo Fraportu Aerodrom Ljubljana postal periferno letališče brez regionalnega vpliva, kar bi imelo med drugim posledice za slovenski turizem. Tako so rekli pri Združeni levici in se podali v prvo resno parlamentarno bitko.

Kolikor nam je znano iz bežnega pregleda levičarske teorije in prakse, letališča niso ravno značilna levičarska tema ... Levičarjem se nekako ne spodobi prevažati se z letali, najbrž od dne, ko je sam Lenin pripeljal Revolucijo v Rusijo z vlakom. Ampak iz neznanega razloga si je Združena levica za začetek svoje parlamentarne kariere izbrala prav letališče. In to z argumentom, da bo, če ga prodamo Nemcem, postalo periferno.

Torej takoj in na začetku: če bi se levičarji malo več vozili z letali, bi ugotovili to, kar številni uporabniki Brnika ugotavljamo že dolgo. Brnik ne more postati periferno letališče, ker periferno letališče že je. Nikoli ni bilo kar koli drugega kot periferno letališče z minimalnim vplivom v regiji, tako po teoriji ne more postati nekaj, kar že je! Edino upanje, da vsaj malo izgubi periferni status, je Fraport - pa še to bolj po verjetnostnem računu kot na osnovi v javnosti predstavljenih dejstev o prodaji.

Brnik je periferno letališče! Od uradnega naziva po politiku, do oguljenega bifeja, kjer se vrstijo sprejemi junaških športnikov. Vse na tem letališču je periferno, kar je najbrž logično, kajti tudi Slovenija je periferna država. Ni pa nujno, da imajo vse periferne države tudi periferna letališča. Uspešno zagrebško letališče, recimo, je takšno. In seveda graško. Ali tržaško. Da o onem v Benetkah ne govorimo. Seveda ne pozabimo na Treviso in tudi Celovec ni daleč, če omenimo le nekaj uspešnih letališč v neposredni bližini Brnika.

Perifernosti letališča žal ne določajo debate v parlamentu, niti ne umazane igre posameznih lobistov, temveč in predvsem prepeljani potniki in prepeljani tovor. In seveda na koliko različnih destinacij se da z letališča prileteti s čim manj prestopanja. Tudi levičarski argument o nevarnosti za slovenski turizem z nemškim prevzemom Brnika je bolj kot ne iz trte izvit. Po vseh podatkih turistični boom, ki ga doživlja Ljubljana, nima neposredne povezave z Brnikom ... saj turisti v glavno mesto množično prihajajo predvsem z drugimi prevoznimi sredstvi.

Še bolj neverjetno pa je angažiranje Združene levice proti prodaji slovenskega Telekoma. Namreč; s stališča salonskega levičarstva, ki ima v središču prestolnice neomejen dostop do širokopasovnega interneta, najnovejše mobilne telefonije in slike visoke ločljivosti, se morda prodaja Telekoma res zdi kot prodaja narodove srebrnine - kot radi govorijo varuhi narodove gospodarske esence. A že nekaj kilometrov zunaj prestolnice se nacionalni telekomunikacijski čudež žalostno sesuje. Na slovenskem podeželju ljudje vstajajo ob petih zjutraj, da zakurijo v kotlih in zaskrbljeno gledajo v nebo, kakšno bo ta dan vreme.

Kajti internet na parni pogon lepše deluje ob jasnih dneh in večina prebivalcev te države se vsako jutro zbudi s strahom, če jim bo ta dan uspelo poslati oziroma prejeti bit ali dva. Medtem ko se v prestolnici obmetavajo z najrazličnejšimi paketi najrazličnejših telekomunikacijskih ponudnikov, je na slovenskem podeželju "trojček" samo zanimiva spolna praksa.

Hočemo povedati naslednje: na Poljskem, recimo, je mogoče na medmestnih avtobusih uživati v zastonjski internetni povezavi, da o evropskih vlakih sploh ne govorimo ... medtem pa je več kot polovica železniške proge med Ljubljano in Mariborom še vedno brez pred tremi desetletji predstavljenega osnovnega signala za mobilno telefonijo! Toliko o slovenskem Telekomu in njegovih hčerinskih družbah.

Od Združene levice smo pričakovali in še vedno pričakujemo veliko. Norčevanje iz Janeza Janše in junaško zavzemanje za Aerodrom in Telekom nimata z levičarstvom, združenim ali razdruženim, nobene zveze. Nova politična paradigma se ne bo zgradila na ohlapnem dress codu, niti na dramatičnih nazivih "tovarišice in tovariši", še manj na patetičnih pamfletih. Nova politična paradigma, pa naj bo levičarska ali desničarska, se bo zgradila na ustvarjalni in inovativni politični misli, ne na drugačnih, temveč na novih svetovnonazorskih temeljih, če hočete.

Za začetek tega, za prvi korak, pa bi morali ideologi Združene levice najprej razumeti, da razprava o prodaji in privatizaciji vsaj Aerodroma in Telekoma ni niti politična, kaj šele levičarska tema. Ne gre za usodnosti polno razprodajo srebrnine, kot so nesrečno prevzeli plenilski besednjak zadnjih dveh desetletij, temveč gre - nasprotno - za dovolj običajno temo o zaščiti in pravicah potrošnikov. Kajti težava, ki jo imata obe v kratkem privatizirani podjetji, je povsem preprosta in niti malo politična: potrošniki plačujemo evropsko primerljive cene za evropsko neprimerljivo uslugo.